Pred samim fotografiranjem je treba v zakulisju opraviti veliko priprav. Včasih si je najtežje domisliti projekt, čeprav nikoli ne vem, kje in kdaj bom našel navdih.

Navdih

Za enega od zadnjih posnetkov sem v bistvu navdih našel med obiskom zobozdravnika. Opazil sem krasen prostor z imenom Čudoviti zobje in pomislil sem, da bi bilo to lahko odlično mesto za kakšno snemanje. Rad imam takšne skrajnosti, zato iščem čudne in edinstvene lokacije, čeprav iskanje še neodkritih edinstvenih mest ter zamisli za snemanje postaja vse težje.

Ko sem se odločil za snemanje v tej krasni zobni ordinaciji, se je bilo treba domisliti zgodbe, ki jo bodo pripovedovali posnetki. Tako sem nekega dne sedel tam, star 46 let, in čakal na popravilo zob, ko se mi je nenadoma utrnila zamisel o ženski in potepuhu. Verjel sem, da bi lahko tako predstavil različne modne sloge, ta prostor in to čudno jukstapozicijo – zakaj bi namreč kdor koli fotografiral pri zobozdravniku, večina ljudi se jih boji.

Sodelavci

Ko je koncept določen, je treba v naslednjem koraku poiskati prave ljudi za sodelovanje. Tako kot sam vztrajam pri svojem slogu fotografiranja, želim, da imajo tudi stilisti, frizerji in vizažisti, s katerimi delam, svoj slog, ki pa se obenem dopolnjuje z mojim, da lahko dosežemo končni cilj. V zobnem projektu sem sodeloval s stilistko Amy Still in s Tomom Gillianom, ki je skrbel za frizure ter ličenje. Sprejela sta mojo vizijo in koncept, ki pa sta ju dopolnila z lastnim slogom.

Pomembno je dobro sodelovanje vseh v ekipi in v ta namen na svojih snemanjih vedno naredim par stvari. Na prvem mestu poskrbim, da na mesto snemanja vedno pridem prvi in si vzamem čas, da se z vsemi pogovorim. Potem sam prinesem kavo. Nočem, da to naredi moj pomočnik, na prizorišču snemanja hočem ustvariti dobro vzdušje in jaz moram biti njegov pobudnik.

Moje skrivno orožje

Čeprav je ob vseh dnevnih obveznostih to morda težko, pa je zelo pomembno, da na prizorišče pridem lahkih nog. Samo fotografiranje je skoraj najmanj pomembno. Eden od načinov, s katerim si pri tem pomagam, je glasba. V svoji fotografski torbi imam poleg Sonyjevega fotoaparata α7R III vedno tudi zvočnik Bluetooth. Ta zvočnik je vedno z mano kot nekakšno skrivno orožje. Na mestih, kjer fotografiram, skoraj vedno predvajam glasbo z nekaj različnih seznamov predvajanja, pač glede na to, kaj snemamo.

Oprema

Glede opreme – fotoaparat α7R III je vedno z mano, ker veliko uporabljam bliskavico in lahko uporabljam mehanski zaklop s hitrostjo 10 sličic na sekundo ob uporabi bliskavice. Morda se zdi, da je protislovno, saj α9 pogosto povezujemo s fotografiranjem hitrega gibanja, ampak če snemam neko dogajanje z bliskavico, ponavadi uporabljam α7R III.

Objektiv, ki ga verjetno najpogosteje uporabljam, je Sonyjev objektiv ZA Zeiss Sonnar T* FE 55 mm f/1,8. To je objektiv, ki je vedno z mano na poti. Je lahek, izjemno oster, ozadja pa so videti res lepo. Tega najprej pospravim v fotografsko torbo. Všeč mi je tudi Sonyjev objektiv GM FE 85 mm f/1,4. Preprosto neverjeten je in ne najdem dovolj besed pohvale zanj. Pri delu na prizorišču snemanja, ki je majhno, se ne morem oddaljiti dovolj daleč, da bi ujel kompozicijo, ki jo imam v mislih, zato v takšnem primeru raje uporabim 55-mm objektiv, ki ponuja podobne učinke, le nekoliko širše.”

Na koncu naj povem, da je FE 70–200 mm f/2,8 GM po moje odličen objektiv. V bistvu ga uporabljam za snemanje modnih revij, ko potrebujem prilagodljivost za najrazličnejše posnetke, kar je škoda, ker bi z veseljem rad več uporabljal.

Končni nasvet

Vsem, ki so na začetku svoje poti, svetujem, da se vrnejo k ljudem in se z njimi povežejo. Pomagajte fotografu. Pogovarjajte se z uredniki fotografije pri revijah. Povežite se z ljudmi v Instagramu. Označite stiliste, vizažiste in modele. Označite urednike revij in urednike fotografije pri revijah ter ne omahujte, ko je treba dvigniti telefon. Tudi če ni pravega odziva, ne odnehajte, nadaljujte, še naprej ustvarjajte! Vse je namenjeno vzpostavljanju stikov in ustvarjanju vsebine.