Nad naravo se navdušujem že od otroštva, fotografije življenja v divjini pa sem začel snemati med univerzitetnim študijem biologije. Po končani univerzi sem se odločil, da se začnem s fotografijo ukvarjati poklicno in odpotoval sem v Ekvador, kjer sem tri leta ustvarjal svoje prve fotografske projekte. Skozi leta sem snemal različne živalske vrste, zadnje čase pa se v večini svojih projektov posvečam žuželkam.

Spoznavanje objekta

Žuželke so povsod, zato so odlična tema za fotografiranje. Najti jih je mogoče v vrtu, na ulici, v parku in celo doma. Preden jih začnete fotografirati, si vzemite čas in si kaj preberite o njih, da jih spoznate ter se seznanite z njihovimi dnevnimi dejavnostmi in dobite predstavo o tem, kdaj, kje ter kako jih najdete. Čaka vas veliko zabave, samo dovolj blizu morate priti.

Vedenje posameznih žuželk se razlikuje, zato so za njihovo fotografiranje potrebne različne tehnike. Tako je bila na primer slika kačjega pastirja narejena zgodaj zjutraj, ko so temperature nizke in je bilo mrzlo in mirno. Ob uporabi stojala in makroobjektiva FE 50 mm f/2,8 sem se mu lahko zelo približal, ne da bi se kačji pastir premaknil. Ko se sonce dvigne, se njihova telesa segrejejo in začnejo leteti, zato bi bilo nemogoče narediti bližinski posnetek, tako da je pomembno poznati vse te podrobnosti. Potrebna sta torej znanje in nekaj prakse – pa seveda malo sreče.

Terensko delo

Vsako snemanje podnevi ali ponoči je nekaj posebnega. Vse je odvisno od živali, ki jo želite posneti. Žuželke je morda lažje fotografirati, saj jih je v primerjavi s sesalci po navadi več, zato ima fotograf več priložnosti, da posname določeno obliko njihovega vedenja.

V okviru zadnje naloge sem se s Sonyjevima fotoaparatoma α7R III in α7R IV ter objektivi odpravil v deževni gozd, po navadi je bilo to ponoči. Večino noči sem porabil za snemanje fotografij, tako da sem spal največ kakšne tri ure. Zaradi množice različnih bitij postanem zelo razburjen in bojim se, da bom med spanjem kaj zamudil.

Lokacije mojih projektov niso vedno ekstremne, kljub temu pa vsaka prinaša svojevrstne izzive. Spodnjo sliko sem na primer naredil za Dominical Newspaper v Španiji na temo azijskih sršenov, ki povzročajo nekaj težav, med katerimi je tudi več tisoč pobitih nativnih čebel, ki se izkoriščajo za pridelavo medu. Eden od kmetov je vzel stvari v svoje roke in v bližini čebelnjakov zgradil električne ograje, da bi ubil ose in zaščitil čebele. V čebelarski obleki sem moral posneti fotografije naprave, ne da bi se dotikal električnih žic, kar je bilo nemogoče. Čeprav me je elektrika nekajkrat stresla, sem vztrajal, da bi le naredil popoln posnetek.

Fotografiranje ponoči in podnevi

Ponoči imam s seboj malo opreme. Po navadi vzamem Sonyjev fotoaparat α7R IV in morda še α7R III, ki ga uporabljam kot rezervo skupaj z makroobjektivoma FE 50 mm f/2,8 in FE 90 mm. S seboj imam tudi bliskavico, da osvetlim žuželke. Ker imam popoln nadzor nad jakostjo bliskavice, fotoaparat v celoti nastavim ročno, da dobim želeno osvetlitev. Hitrost zaklopa nastavim na 1/250 s, kar je najvišja hitrost, ki jo lahko uporabim z bliskavico, nato izberem zaslonko in jakost bliskavice ter nastavitve prilagodim po potrebi. Tako izbrane nastavitve lahko po navadi ohranim za celonočno snemanje.

Podnevi običajno fotografiram sesalce ali ptice, zato je pomembno, da sem pripravljen. V primerjavi z žuželkami me večje živali veliko prej izsledijo, zato zbežijo in se skrijejo. S seboj zato vzamem tudi 90-mm mikroobjektiv F/2,8, da lahko z njim posnamem nekaj manjšega.

Čez dan je več svetlobe, zato mi je všeč, ker lahko v fotoaparatu α7R IV izberem način prioritete zaslonke, da lahko preprosto nastavim ustrezno občutljivost ISO in mi ni treba preveč razmišljati o hitrosti zaklopa. Za ostrenje uporabljam funkcijo sledenja s samodejnim ostrenjem v realnem času, ki je preprosto odlična. Če to kombiniram s senzorjem z 61 milijoni slikovnih pik in hitrostjo snemanja 10 sličic/sekundo, ki jo ponuja α7R IV, potem je to resnično najboljši fotoaparat za fotografijo življenja v divjini na trgu.

Ustvarjanje konteksta

Fotografija življenja v divjini je idealna, ko gledalec ob pogledu nanjo nekaj začuti – slika mora vzbuditi nek odziv. Ni dovolj le ujeti pravi trenutek. Tako kot pri vsaki drugi vrsti fotografije je treba imeti dobro kompozicijo in dobro osvetlitev, vendar odlična fotografija življenja v divjini nastane z mešanico različnih elementov.

Moji projekti pogosto vključujejo odnos živali z ljudmi, zato so na slikah velikokrat tudi ljudje, saj tako lažje povem celotno zgodbo. Pokazati želim svoj pogled na ohranjanje narave in vzbuditi zavedanje o žuželkah, ki se jim pri svojem delu trenutno posvečam. Fotografije ljudi so pomembne, ker povečujejo zavedanje in povezujejo vedenje ljudi ter živali. Moj namen ni le prikazati lepoto žuželk, temveč opozoriti tudi na naš odnos z njimi.