Veliko porok si je močno podobnih. Seveda se vsaka ponaša s svojim slogom in načinom pristopa, ampak tradicija ter izvedba dneva sta si močno podobni. Moja naloga je zato, da na poroki posnamem tisto, kar je edinstveno. Ključ do tega je vzpostavitev odnosa z nevesto in ženinom.
Ne gre le za snemanje fotografij najboljših prijateljev ali članov družine. Prepoznati poskušam, kako par komunicira in kakšen je odnos med njima, ter kdo so prijatelji, s katerimi se smejita in šalita?
Če prepoznate ljudi, ki so pomembni, in njihove medsebojne odnose, lahko zajamete intimne ter nepozabne trenutke, ki so posebni za vsak posamezni par.
Dokumentiranje namesto dajanja navodil
Porok se lotevam z dokumentarnim pristopom, saj želim zajeti potek dogodkov tistega dne. Seveda naredim tudi nekaj bolj klasičnih portretov, ker jih vsi želijo, sicer pa nerad prosim ljudi, da pozirajo ali da se nekam postavijo. Želim, da se par, ko čez nekaj let pogleda slike, spomni čustev in občutkov, ne pa nadležnega poziranja.
Vedno poskušam biti duhovit, kar pa je mogoče le, če poznam medsebojne odnose. Da bi lahko zajel smešne ali s čustvi nabite trenutke, moram biti kot nindža. S prehodom z DSLR-ja na α9 sem pridobil funkcijo tihega snemanja, s čimer se je vse spremenilo. Odtlej se namreč lahko bolj približam ljudem, ne da bi jih motil, in zajamem tiste pomembne ter pristne trenutke. Škrt sprožila pogosto takoj odvrne pozornost subjekta in trenutek je izgubljen.
Objektiv, ki ga jemljem s seboj na večino snemanj, je GM FE 24–70 mm f/2,8. Ob hitrem premikanju sem z njim prilagodljiv in tudi goriščna razdalja je odlična. S seboj imam tudi FE 85 mm f/1,8, za kar največjo diskretnost pa tudi ZA FE 35 mm f/2,8, s katerim sem najmanj opazen.
Izkoriščanje okolice
Poroka je zame kot otroško igrišče. Rad se preganjam naokrog in iščem prizore za neobičajne portrete ter tiste nenavadne hipe v povsem običajnih situacijah. Želim si, da bi gledalcem ob pogledu na končno fotografijo vzelo dah in da bi se vprašali, kako je fotografu uspelo narediti takšen posnetek.
Nedavno sem na primer s pomočjo steklenih strešnih panelov ustvaril osnovni žarek svetlobe, ki je padal na par sredi bazena svetlobe. Slike nisem retuširal, enostavno sem izpostavil poudarke, naravna svetloba pa je dopolnila prizor. Z elektronskim iskalom fotoaparata α9 sem lahko natančno videl, kako bo videti posnetek, še preden sem pritisnil na sprožilo.
Akcija in reakcija
Popolna dokumentarna slika pripoveduje zgodbo z eno samo sliko, za to pa sta potrebni akcija in reakcija.
Imam sliko, na kateri je ženin, ki pleše za nevesto. Naredil sem veliko posnetkov tega plesa, ampak najljubša mi je tista, na kateri je moč videti njegove roke med plesnim gibanjem, pri čemer je obraz delno zakrit, v ozadju pa je izostrena nasmejana nevesta. Lahko bi preprosto posnel nasmejano nevesto, ampak gledalec nikoli ne bi izvedel, zakaj se je smejala. Slika pripoveduje popolno zgodbo šele z zamegljenim ženinom med plesom – tako sem dobil akcijo in reakcijo.
Med meni najljubšimi fotografijami je tudi slika gosta, ki je dvignil jedilni list. Vse se je odlično ujelo brez poziranja, slika je humorna in zajeti so grafični elementi. Prostor je bil zelo svetel, gosti pa so si zaradi bleščanja sončne svetlobe zastrli oči z jedilnimi listi. Posnetek je v resnici smešen, ampak ljudi, ki so bili tam, bo spominjal na številne drobne trenutke tistega dne – prostor, veličastno svetlo sončno svetlobo, obed, goste – vse je na eni sami sliki, poleg tega je to tudi svojevrsten podroben posnetek jedilnega lista.
Na drugem posnetku je nevesta, ki z roko pošilja poljub ženinovim spremljevalcem v avtobusu. Tudi v tem prizoru mi je uspelo ujeti dejanje pošiljanja poljuba in odziv ženinovih spremljevalcev, ki so udarjali po oknu avtobusa. Pri tem posnetku sem se zanašal na visoko hitrost sličic in na samodejno ostrenje s sledenjem, ki ju ponuja Sonyjev α9. Opazil sem nevesto, ki je tekla za avtobusom in preprosto sem ji sledil. Zgodilo se je v trenutku – poslala je poljub, obenem sem v delčku sekunde ujel njeno glavo v oknu avtobusa in kot, pod katerim je bila dlan ločena od lica. Zaradi samodejnega ostrenja in hitrosti snemanja 20 sličic na sekundo, ki ju ponuja Sonyjev α9, sem lahko sprožil zaporedno fotografiranje ter dobil pravilen kader med njenim premikanjem.
Zaključi tako: “Ko pomislim, sem dobil tisto eno popolno sličico, ki sem jo potreboval, kar samo dokazuje, kako pomembna je oprema za zajemanje takšnih popolnih slik.”
"Iskanje popolnosti v nepopolnosti."
