OSNOVE O OBJEKTIVIH
Povečavo vsakega objektiva določa goriščna razdalja. Pri makrofotografiji se ukvarjamo tudi s tem, kako zelo se lahko približamo subjektu. Ta dva dejavnika, goriščna razdalja in najmanjša razdalja ostrenja, določata največje razmerje povečave objektiva, ki mu včasih rečemo tudi "reprodukcijsko razmerje". Bolj ko se lahko približate subjektu z objektivom z določeno goriščno razdaljo, večje razmerje povečave dosežete.
Makroobjektivi običajno nudijo največje razmerje povečave vsaj 1 : 1 ali "1x" po specifikacijah objektivov. To pomeni, da lahko fotografirate subjekt pri polni velikosti slikovnega senzorja fotoaparata: 10 mm velik subjekt je mogoče projicirati na senzor kot 10 mm veliko sliko, če je objektiv dovolj blizu subjektu. Največje razmerje povečave 1 : 2 ali "0,5x" bi pomenilo, da je največja velikost slike istega 10 mm velikega subjekta, projicirana na senzor, velika 5 mm oziroma pol manjša od resnične velikosti.
0,35-krat
1,0 x
Makroobjektivi so posebej zasnovani za optimalne optične rezultate pri zelo kratkih razdaljah ostrenja, ki bodo običajno najostrejši pri posnetkih od blizu, kar pa ne pomeni, da jih lahko uporabljate samo za makrofotografijo. Mnogi makroobjektivi so sposobni odličnih rezultatov tudi pri fotografiranju običajnih subjektov pri običajnih razdaljah.
Ena od pomembnih značilnosti makroobjektivov za snemanje s kratke razdalje je tudi njihova zelo ozka globinska ostrina. Zato morate ostriti zelo previdno, da izostrite želene podrobnosti. Stojalo lahko v določenih razmerah olajša ostrenje. Včasih morate precej pripreti zaslonko, da dosežete primerno globinsko ostrino. Plitva globinska ostrina je lahko tudi prednost, ker poudarja pomembne izostrene podrobnosti, moteče ozadje pa ohranja zamegljeno.
[1] Najkrajša razdalja ostrenja (pribl. 13 cm/5,1 palca pri 1-kratni povečavi) [2] Delovna razdalja (pribl. 2 cm/0,8 palca pri 1-kratni povečavi) [3] Najkrajša razdalja ostrenja (pribl. 35 cm/13,8 palca pri 1-kratni povečavi) [4] Delovna razdalja (pribl. 16 cm/6,3 palca pri 1-kratni povečavi) [5] Središče slikovnega senzorja
Med specifikacijami objektiva je lahko "najmanjša razdalja ostrenja" nejasna. Najmanjšo razdaljo ostrenja se meri od subjekta do zadnje središčne točke objektiva, ki je v središču slikovnega senzorja v ohišju fotoaparata. Izraz "razdalja fotografiranja" se uporablja za razdaljo med subjektom in sprednjim elementom objektiva.
Če ima objektiv na primer najmanjšo razdaljo ostrenja 0,2 m (20 cm), odvisno od debeline ohišja fotoaparata in dolžine objektiva, boste imeli na voljo samo nekaj centimetrov razdalje, če skušate izostriti pri najmanjši razdalji ostrenja in želite narediti makroposnetek 1 : 1. Pri tako kratki oddaljenosti od subjekta je lahko osvetlitev problematična (to je mogoče odpraviti s posebnimi makro bliskavicami in obročastimi bliskavicami), težavno pa je lahko tudi ostrenje, če se subjekt ali fotoaparat le za malenkost premakneta. Pri taki bližini je zelo verjetno tudi to, da boste prestrašili žive subjekte. Če pride do tovrstnih težav, morate izbrati makroobjektiv z daljšo goriščno razdaljo, da lahko fotografirate z večje razdalje.