Narava in živa bitja so me navduševali od nekdaj, še posebej pa so me zanimale drobne podrobnosti, ki jih ni mogoče videti s prostim očesom. Kot fotograf življenja v divjini sem se med drugim specializiral za makroposnetke od ekstremno blizu. Ta vrsta fotografije je precej zahtevna, saj je potrebno veliko odločenosti in potrpežljivosti, vendar z veseljem pojasnim, kaj počnem in kako se tega lotevam.
Mojstrstvo na terenu
Najpogostejša težava je vreme. Nikoli ne pozabim na to, kaj lahko prinese vreme. Za svoje makroposnetke, posnete od ekstremno blizu, uporabljam način majhnih premikov izostritve, kjer moram posneti več slik istega objekta. Že najmanjši premik lahko vpliva na končni izdelek. Veter je zato moj nemesis in to tudi pomeni, da preprosto ne morem snemati, ko je vetrovno.
Vedno fotografiram zgodaj zjutraj. Žuželke so čez noč v stanju, ki je skoraj hibernacija. Šele, ko jih sonce ogreje, postanejo aktivne, zato jih je takrat najboljše fotografirati in kot sem že povedal, je majhna verjetnost, da se bodo premaknile, kar je zame odlično.
Vzamem si tudi čas za iskanje pravih kompozicije in ozadja, kar je povsem odvisno od barv prizora. Posebej me zanima jutranja rosa na travi. Ob sončnem vremenu drobcene vodne kapljice ustvarijo čudovito krožno zameglitev ozadja.
Oprema
Snemam s Sonyjevim fotoaparatom α7R III, ki se ponaša z neverjetno ločljivostjo 42,4 milijona slikovnih pik. Poleg omenjene ločljivosti je α7R III tudi brez zrcala in ponuja možnost uporabe elektronskega zaklopa, kar pomeni, da zaradi premikajočih se delov ne prihaja do tresenja. Prav tresenje pa je največja mora za mikrofotografe.
Pri osvetlitvi le redko uporabljam bliskavico. Raje imam naravno svetlobo, občasno pa z reflektorjem malce osvetlim sence.
Ostrim vedno ročno in izkoriščam prednosti funkcije označevanja izostrenih delov, ki jo ponuja α7R III. Tako poudarim robove na sliki, ki so izostreni. Za označevanje izostrenih delov lahko izberem različne barve – rumeno, rdečo ali belo, tako da izstopajo med barvami objekta.
Pri osvetlitvi iščem najboljše ravnotežje v trikotniku osvetlitve med hitrostjo zaklopa, zaslonko in občutljivostjo. Če mi razmere dopuščajo snemanje pri nizki hitrosti zaklopa, bom za kar najboljšo kakovost slike uporabil ISO 100. Dobro je, da lahko s fotoaparatom α7R III povečam vrednost občutljivosti ISO, če je to potrebno, pri čemer pa so številne podrobnosti še vedno razločne. Zaslonka se lahko spreminja, vendar običajno snemam nekje med f/8 in f/13, včasih pa vendarle uporabim tudi cevne podaljške, da še zmanjšam vstop svetlobe in dosežem večjo povečavo.
Način majhnih premikov izostritve
V makrofotografiji zaradi zelo plitke globinske ostrine – tudi pri precej majhni zaslonki – uporabljam način majhnih premikov izostritve, kjer kombiniram niz posnetkov, narejenih z različnimi točkami ostrenja objekta. Tako zagotovim izostritev celotnega objekta.
To dosežem z uporabo elektronskega makro vodila in izjemno robustnega stojala. Ta motorizirana vodila premikajo fotoaparat z dolžino v mikronih. S kontrolnikom, ki je na voljo, nastavim celotno pot premika in število želenih korakov. Po vsakem koraku ali premiku fotoaparat posname sliko.
Včasih naredim več kot 100 ali 200 slik, in prav zato ne sme biti vetra, objekt pa mora biti popolnoma na miru. Celoten niz se lahko poruši že z najmanjšim gibom objekta. Zaradi tega vedno gledam na zaslon fotoaparata α7R III s pogledom v živo in preverjam, ali je med posameznimi slikami prišlo do kakšnega še tako majhnega giba. Biti moram zelo, zelo potrpežljiv in vedno posnamem več nizov. Ena od možnosti je, da objekt zaščitim z majhnim platnom ali z nečim podobnim, s čimer lahko zmanjšam vpliv vetra.
Ko posnamem slike, jih s programsko opremo združim v eno samo sliko. Uporabljam posebno programsko opremo – Zerene Stacker - vendar lahko slike nanizate tudi s katero drugo programsko opremo za urejanje, ki je splošno na voljo.
Nekaj zadnjih namigov:
"I always try to make my photos look better, no matter how long it takes and how much effort it requires"
