Kako fotografiram | Glasba v živo

Ko sem tam in poskušam posneti čim boljše fotografije, moram misliti tudi na druge ljudi. V prvi vrsti na umetnike. Ko fotografirate v zaodrju, morate vedeti, kdaj prenehati fotografirati. Lahko posnamete nekaj fotografij glavnega pevca, ko izbira oblačila na nastop, ne morete pa postopati tam pet minut in ga neprestano nadlegovati.

Če ovirate pogled občinstva, jih prikrajšate za izkušnjo, ki je plačal za vstop na dogodek. Biti morate spoštljivi in vedno najprej vprašati za dovoljenje. Če za trenutek nekomu zastrem pogled, se opravičim in zahvalim. Prijaznost vas daleč pripelje.

Kar se tiče preostalih fotografov se prve tri pesmi ne bo postavil neposredno pred oder, če sem prisoten na celotni turneji. Novinarski fotografi imajo na voljo le te tri pesmi, da naredijo čim boljši posnetek, zato ne bi bilo pravično od mene, da bi delal gnečo pod odrom. Namesto tega raje ustvarjalno izkoristim te tri pesmi in poiščem edinstveno mesto na dogodku. Fotografiranje Kakšna mora biti torej fotografija, da me resnično navduši? Pravzaprav je to vsaka, ki odraža energijo na koncertu. Iščem načine, kako prikazati energijo v prostoru. To pogosto pomeni fotografiranje skozi množico, saj bi bila navsezadnje fotografija brez množice le fotografija s tonske vaje. Pravila ne obstajajo. Samo pogledati je treba skozi iskalo in iskati tisti pravi občutek. Če to počnete večkrat, postane delo bolj intuitivno.

Fotoaparati in objektivi – kaj uporabiti in kdaj

Vedno imam s sabo dva fotoaparata, Sony α7R III in the α7S II. Večino posnetkov bom naredil s fotoaparatom α7R III. Njegov senzor z 42,2 milijona slikovnih pik ustvarja podrobne slike in se odlično obnese pri šibki svetlobi. Če pa je osvetlitev resnično slaba, uporabim α7S II. Ima senzor z nižjo ločljivostjo, vendar lahko fotografiram z visoko ločljivostjo brez prevelikega šuma slike.

Običajno nosim s sabo štiri objektive – objektiv 24–70 mm f/2,8 GM običajno namestim na enega od fotoaparatov, na drugi fotoaparat pa objektiv 85 mm f/1,4 GM ali objektiv 70–200 mm f/2.8 GM. V torbi imam spravljen objektiv 12–24 mm f/4 G za odlične širokokotne fotografije. S temi objektivi lahko fotografiram celoten koncert.

Če fotografiram en koncert in ne celotne turneje, se običajno odločim, da na fotoaparat namestim objektiv 24–70mm f/2,8 GM. Celoten večer lahko fotografiram samo s tem objektivom. Če pa fotografiram turnejo in sem v nekaj večerih že posnel odlične fotografije, včasih uporabim le objektiv 85 mm f/1,4. Če se omejite na delo z enim samim objektivom, postane zanimivo, ker se začnete osredotočati na podrobnosti in iščete bolj ustvarjalne vrste fotografije.

Objektiv 85 mm f/1,4 GM se odlično obnese na dogodkih s šibko svetlobo. Pred kratkim sem vzljubil funkcijo samodejnega ostrenja oči pri fotoaparatu α7R III, še posebej, če uporabljam objektiv 85 mm GM s široko odprto zaslonko pri f/1,4. Nova posodobitev pomeni, da funkcija vedno sledi očem, zato je pevec na vseh fotografijah izostren, namesto da so enkrat izostrene njegove trepalnice ali nos ali mikrofon pred njegovim obrazom. Razlika je očitna.

Ostrenje Sam preklapljam med samodejnim in ročnim ostrenjem. Ročno ostrenje pomeni ustvarjalno izbiro. Recimo, da želim na fotografiji jasno izostrene kitarske strune, v ozadju pa zamegljenega pevca. To lahko naredim s pomočjo funkcije označevanja izostrenih predmetov, ki mi pomaga tudi pri uporabi drugih starejših ročnih vintage objektivov. Poleg tega nastavim tudi gumb po meri za aktiviranje in povečavo slike. Tako lahko tudi približam sliko v živo in preverim ostrenje, kar je pomembno, ko uporabljate visoko ločljivost fotoaparata α7R III. Osvetlitev Fotoaparat vedno uporabljam v načinu popolne ročne osvetlitve. Všeč mi je, da imam ves čas nadzor nad zaklopom, zaslonko in občutljivostjo ISO. Odločitev o izbiri fotoaparata je odvisna od komercialnih in tehničnih potreb. Če želim na primer posneti fotografijo, ki bo krasila plakat za turnejo, moram poskrbeti, da so vsi člani skupine izostreni, zato fotografiram z f/5,6 in ne f/2,8 ali f/1,4. Ko govorimo o hitrosti zaklopa, moramo upoštevati zamegljenost zaradi gibanja glasbenikov. Najpočasnejša hitrost, s katero še lahko fotografiram, je pribl. 1/160 s, če želim ostro sliko. Seveda si lahko umetnik zaželi zamegljenost zaradi gibanja in v takšnih primerih lahko mejo močno znižam, da na primer zameglim gibanje na bobnih ali strunah.

Kaj naj torej osvetlim? Obstaja nekaj ključnih stvari, ki so odvisne od fotografije, vendar je obraz umetnika običajno ključnega pomena. Oba fotoaparata α7R III in α7S II mi dajeta dovolj možnosti za dodajanje senčnih podrobnosti pri urejanju neobdelanih datotek, zato se praviloma izogibam obrezovanju svetlih delov. S histogramom preverim osvetljenost, preden posnamem fotografijo. Vedno bi raje imel več senc in ne bi rad izgubil svetlih delov, vendar v nekaterih situacijah to ni mogoče. Nič nimam proti, če na fotografiji izstopa nenavadna točka ali reflektor, se pa popolnoma izogibam veliki ravni površini. Zdi se mi, da je veliko bolj učinkovito, če dodam sence, namesto da bi poskušal umakniti svetle dele.