Z leti ugotavljam, da fotografijo vedno bolj spoštujem, obenem pa se začenjam zavedati tudi njenih meja. Še vedno želim pripovedovati zgodbe skozi slike, vendar ne želim več samo dokumentirati ali ponujati dokazov o obstoju nekega sveta. Vem, da je resnica za osebo, ki snema fotografijo, relativna, vendar pa je fotoaparat dobro orodje za prikaz iskrenega pogleda na življenje. Ko gledamo iste slike, iste zgodbe, prikazane tolikokrat na slikah, televiziji in filmu, je tisto, kar nas vznemirja, naša zmožnost, da jih prikažemo na različne načine, ne pa to, kako so videti.

Svoje najnovejše slike sem posnel v Keniji, v delu države, ki se ga turizem in sodobni zahodni način življenja v največjem delu še nista dotaknila. Želel sem srečati ljudi, ki poskušajo preživeti brez mobilnih telefonov ali medicine ali česar koli, kar je bilo izumljeno v zadnjih 50 letih. Slike ne pripovedujejo zgodbe, so zbirka slik. Kot vedno upam, da bo ena slika ali morda dve presenetila ljudi. Fotografija, ki ne pušča sledov ali ne spodbuja razmišljanja, je le prazen kader.

Delo z barvami

Ko pogledam svoje slike iz Kenije, opazim, da sem slikal resnične ljudi, ki so počeli vsakdanje stvari, zato sem se želel s slikami, ki sem jih ustvarjal, kar najbolj približati doživetju vsakega posameznega trenutka. Moj cilj je, da se z goriščno razdaljo in barvami kar najbolj približam tej viziji. Črno-bela fotografija je na primer nekako abstraktna in ima neverjeten čustveni naboj, poleg tega je zame bolj elegantna. Po drugi strani se je z barvami v večini primerov izredno težko izražati, zato se veliko fotografov zateče k iskanju sloga, da bi vzbudili pozornost gledalcev.

Oprema

Svojo vizijo pri snemanju uresničujem tako, da stvari kar najbolj poenostavim. Večinoma snemam s Sonyjevima fotoaparatom α7R III in objektivom GM FE 24–70 mm f/2,8 GM, kar je kombinacija, ki mi dopušča, da izredno hitro zajamem želeni trenutek. Največkrat fotografiram pri zelo majhni oddaljenosti od objekta. Pravzaprav imam na svojem objektivu posebno točko, ki označuje približno goriščno razdaljo 35 mm in kolikor se le da pogosto, fotografiram nekje pri tej razdalji.

Če se ozremo na zgodovino fotografije, je presenetljivo, koliko fotografij je bilo narejenih le z objektivi z dvema goriščnima razdaljama. Goriščna razdalja 50 mm je morda najlepša, vendar je morda težko delati z njo, in potem je tu še 35 mm. Daljše goriščne razdalje v gledalcu vzbujajo občutek vojerizma, s čimer se oddaljijo od objekta, ki postane samo igralec na odru.

Zakaj imajo torej fotografi tako radi 35- in 50-milimetrski objektiv? Po moje zato, ker sta ti dve razdalji blizu človeškemu vidnemu polju. Pri 24 ali 28 mm je lahko pred mano zelo dolgočasen prizor, ampak ko pogledam skozi iskalo, lahko vidim prek tistega, kar je očitno, saj možgani na tisto, kar je pred očmi, gledajo drugače. Če je s 35- ali 50-milimetrskim objektivom prizor pred mano videti monoton, ga bom tako videl tudi skozi iskalo. To pa pomeni, da me mora še posebej pri 50-milimetrski goriščni razdalji prizor prevzeti in osupniti, da bi pritisnil na gumb zaklopa.

Ključ je preprostost

Neprekinjenega fotografiranja ne uporabljam, ker se na vsak posnetek, ki ga želim narediti, vedno zelo dobro pripravim. Mislim, da se moram kot fotograf vesti bolj naravno, zato vedno posnamem le eno sliko naenkrat. Vsakič ko pritisnem zaklop, moram vedeti, zakaj, imeti moram nek razlog. Vsebina me mora očarati ali presenetiti.

Zame je doseganje odličnosti povezano z odvzemanjem – ustvariti želim sliko z najbolj osnovnimi elementi, ne da bi izgubila svojo sporočilnost. To je v nasprotju s komercialno podobo sveta, ki ponuja slike s slogom in objekte, razporejene v kadru, barve, izboljšane do mere, ki presega resničnost. Na svojih slikah želim doseči stanje, ko s fotografije ni mogoče ničesar več odstraniti, kar velja tudi za barve. Želim si, da bi bile barve tako popolne in resnične, da se misli lahko umirijo, ker je vse očitno. Želim si pogledati fotografijo in jo v istem trenutku tudi razumeti.

Zdaj, ko sem to pojasnil, je treba povedati, da je za odlično fotografijo treba ustvariti nekaj, kar vsebuje skrivnost, metaforo. Stvaritev, ki je skrivnostna, postane dragocenejša, enako velja za fotografijo. Najboljše slike so tiste, ki vzbujajo domišljijo in zaradi katerih si gledalci postavljajo vprašanja in jih izzivajo, da najdejo nek sklep. Če je vse jasno, kot na dlani, in ni treba storiti ničesar, potem takšna slika nima globokega vpliva.