“Vse se je začelo z naročilom stranke, ki je želela na sliki prikazati vse sestavine svojega hamburgerja, da bi potrdila, do so sveže in naravne.”
Fotograf Pablo Gil je svojo zamisel razvil na osnovi preproste zahteve. Kaj če bi vse sestavine hamburgerja prikazal ločeno, med tem ko lebdijo v zraku?
Za skromno sliko hamburgerja je bila njegova vizija spektakularna, na področju fotografije hrane, kjer se bije hud konkurenčni boj, pa je bila domiselna, zato je slika izstopala iz množice podobnih fotografij.
“Običajno želim s svojimi fotografijami gledalcu nekaj sporočiti. Slike niso le okvir, so celovita zgodba. Prizadevam si ustvariti videz, pri čemer si pomagam s kompozicijo in svetlobo, kjer dobite občutek, da je hrana glavni lik zgodbe. Hrana ni le tema ali rekvizit, je junakinja.”
Kar se je začelo s hamburgerjem, se je ob uporabi iste tehnike pred kratkim nadaljevalo že z drugim kompletom slik, namenjenih oglaševanju vrste pijač. Tako kot pri fotografiranju hrane v zraku je moral tudi pri slikanju tekočin med gibanjem znati ujeti tisti popoln trenutek. Čeprav bi morda marsikdo pomislil, da je slikanje gibanja tekočine samo še en računalniško podprt učinek, pa je v resnici dolgotrajen in naporov poln postopek, ki vključuje samo fotoaparat.
“Že ustvarjanje slike je zgodba, ki se ponavlja. Najprej narediva skico tega, kar želiva na koncu doseči, vključno z gibanjem tekočine, ki prihaja iz kozarca, ko se ta navidez premika. Nato posnameva morda 100 do 150 slik kozarca med premikanjem, ko poskušava posneti kot padanja kozarca. Kot padanja kozarca posnemava tako, da ponavljava padec pod kotom, ki je čim bližji končnemu kotu. Ponavljava, kolikor dolgo je treba, da dobiva tekočino v obliki, ki je videti karseda resnična, ampak vendarle je to tekočina, zato je vse zgolj naključje. Kozarec premikava in slikava tako dolgo, da so gibanje tekočine ter kapljice videti natančno tako, kot želiva.”
Vse Pablove slike so posnete s Sonyjevim fotoaparatom α7R III. “Fotoaparat mi pomaga na različne načine. Ker moram pogosto narediti toliko slik pod različnimi koti, potrebujem fotoaparat, ki je zelo lahek, da ga lahko dolgo držim. Tudi nagibni zaslon je odličen, saj lahko brez težav slikam z visokih kotov, s pogledom navzdol na hrano. Pri fotoaparatu sta me najprej pritegnila njegova fantastična barvni in dinamični razpon. Z njim hrana ni le videti odlično, temveč ponuja tudi veliko prilagodljivosti pri urejanju v postprodukciji.”
Pablo je s svojo pomočnico Monico Sanz učinek levitacije ustvaril tako, da je obesil predmete na okvir pred ozadjem in jih namestil v želeni položaj.
“Ozadje je zelo pomembno, je kot tretja stran zgodbe. Z njim pripravim okolje fotografije, ki gledalcu sporoča, ali ima pred sabo modernistično, klasično ali celo rustikalno sliko. Ozadje je okvir vsega, dobesedno in v prenesenem pomenu besede,” pojasni Pablo.
Ozadja so za Pabla tako pomembna, da s pomočnikom ročno ustvarita vsakega posebej, saj želi na sliki dobiti natančno tisto, kar si je zamislil. “Uporabljava les, tkanine, plastiko, karton, vse, kar potrebujeva za ozadje vsake posamezne fotografije.”
V nadaljevanju razloži pomen svoje opreme: “V fotografiji hrane so objektivi pomembni, saj hrana na sliki ne sme biti videti izmaličena ali popačena. Zaradi tega ne uporabljam širokokotnih objektivov. Včasih sem delal s Sonyjevim makroobjektivom 90 mm f/2,8, veliko let je bil moj najljubši objektiv. Pred kratkim pa sem prešel na 100-milimetrski objektiv STF f/2,8. Zameglitev ozadja je videti neverjetna, organska. To je moj novi otrok, moj najljubši objektiv.”
Seveda lahko sliko izpopolnite v postprodukcii, vendar je bistveno ujeti pravo svetlobo že pri fotografiranju. Tako kot pri večini fotografij hrane je tudi v seriji slik Levitacija svetloba čisto preprosta. Mehko in naravno svetlobo sva ustvarila s pomočjo velike mehke škatle, z reflektorjem na nasprotni strani pa sva omehčala nekatere sence.
S kombinacijo svetlobe, napetosti, ozadja in barv sva ustvarila slike, ki so dobre kot hrana ali v tem primeru pijača.
"Slika nikoli ne laže, moja pa morda le"
