“Antarktika je drug svet,” pravi filmski ustvarjalec Maciek Jabłoński s polnim na novo prebujenim občudovanjem nekoga, ki je bil priča še zadnjemu območju divjine na našem planetu.
Tudi po več kot 100 letih odkrivanj je “to okolje še vedno neizprosno in nevarno; tako da so ob vseh sodobnih tehnologijah na področju navigacije ter varnosti,” nevarnosti in lepota Južnega oceana v njegovem prvem dokumentarnem filmu z naslovom Selma – avantura z roba sveta prikazane v vsej strašljivi resničnosti. Film pripoveduje zgodbo o ekspediciji poljske jadrnice Selma in njenih enajstih članov posadke v Rossovo morje, najhladnejše in najjužnejše vode na svetu.
Film, ki ga je Maciek pripravil na osnovi posnetkov, narejenih na ekspediciji v Rossovo morje, in “na številnih drugih ekspedicijah z jadrnico na to območje na Antarktiki,” ne prikazuje le dosežkov posadke, temveč tudi močno osebnost, potrebno za upravljanje majhne jadrnice na poti skozi te vznemirljive, vendar smrtonosne vode. “Sam nisem bil član Selmine posadke, ki se je odpravila v Rossovo morje – takrat ekipe še nisem poznal – o tem izzivu mi je povedal prijatelj. Križarjenja s Selmo, organiziranega v času zgodnje pomladi na Antarktiki, sem se udeležil pozneje, in sicer sem z ekipo jadral kot režiser ter kinematograf, z nalogo, da njihovo zgodbo predstavim na zaslonu.”
Kot bi pričakovali, je bilo snemanje na krovu Selme včasih zahtevna preizkušnja, še posebej, ker je bil Maciek tudi član posadke z “enakimi dolžnostmi, kot so jih imeli vsi drugi na krovu, vključno z dežurstvom v ladijski kuhinji, krmarjenjem in tako naprej.” Pri zbiranju arhivskih posnetkov in dopolnjevanju filma z lastnimi posnetki je moral biti natančen in nepopustljiv, zato je bilo bistvenega pomena, da so bili njegovi fotoaparati vedno pri roki in se je lahko odzval na ponujeno priložnost. “Spal sem s fotoaparatom, na ogled sem se odpravil s fotoaparatom, tudi na stranišče sem vzel fotoaparat,” se nasmehne.
Ob strogih omejitvah glede količine prtljage, ki so jo člani posadke lahko vzeli s seboj na krov, je bila majhna, lahka ter zmogljiva filmska oprema obvezna.
“S Sonyjevo opremo sem posnel skoraj cel film,” pojasni Maciek, “ekspedicija v Rossovo morje leta 2015 je bila večinoma posneta s fotoaparatom PXW-X70, ki ponuja odlično ravnovesje med kakovostjo in mobilnostjo. Na križarjenju, ki sem se ga jaz udeležil, sem za ohišji A in B uporabil Alpha 7 III in Alpha 7R III. Potreboval sem fotoaparate za snemanje videoposnetkov in fotografij s kinematografsko kakovostjo – Sonyjev fotoaparat Alpha 7 je edini komplet polnega formata, ki povezuje vse našteto. Uporabil sem tudi FS5, ki je bil moj fotoaparat A, ko sem snemal fotografije Selme z obale. FS5 imam rad zaradi kompaktne velikosti, kljub temu pa je bil glavni fotoaparat projekta Alpha 7.”
Če dodamo prednost “senzorja polnega formata v tako majhni zasnovi kompaktnega ohišja,” se je Maciek pri snemanju močno zanesel na notranjo stabilizacijo slike (IBIS) fotoaparatov Alpha, “saj za noben posnetek nisem uporabil kardanskega mehanizma. Snemal sem lahko tudi v formatu S-Log in tako povišal kakovost, fotoaparat sem nastavil na način 50p/100p, da bi lahko pozneje v postprodukciji precej prosto spreminjal FPS. Ti fotoaparati se ponašajo tudi z odlično zmogljivostjo baterije in s pred vremenskimi vplivi dobro zatesnjeno sestavo, omogočajo snemanje v pogojih z izjemno šibko svetlobo skoraj brez izgube kakovosti – vse to je bilo ključnega pomena na poti skozi te nevarne vode.”
Ker je bilo treba narediti posnetke na Selminem krovu in zunaj njega, pa tudi z vrha jambora, je Maciek dobil vse, kar je potreboval zaradi prilagodljivosti fotoaparata Alpha. “Zdaj razmišljam,” pove, “da velikega fotoaparata, ki bi ga morda lahko vzel s seboj, ne bi mogel izkoristiti. Lahko mi verjamete – ko ste na koncu sveta in krov preplavlja ledeno hladna voda, je vaša pozornost v resnici usmerjena nekam drugam in ne na to, kako boste nastavili veliki fotoaparat. Največ težav pri snemanju fotografij na morju je bilo povezanih z lastnimi slabostmi, kot so morska bolezen in to, da sem moral vztrajati in biti osredotočen na sliko. Včasih je bilo zares težko.”
“Selma je vsekakor film, narejen v najzahtevnejših pogojih, od snemanja v najhujšem viharju v Drakovem prelivu, ko se je posadka spopadala z visokimi valovi, do čudovite, a smrtne tišine zraven lesketajoče Rossove ledene police,” pravi Maciek, “in zame je bilo to obenem tudi prvo srečanje z Antarktiko. Verjetno je ne bi nikoli obiskal, če ne bi imel opreme, s katero sem ustvaril ta film. Raziskovanje Antarktike bi moralo biti v današnjih časih veliko preprostejše, saj imamo sodobno navigacijo in dobro opremljene jadrnice, vendar pa ni vse odvisno zgolj od tehnološkega napredka. Najšibkejši in najmočnejši člen je bil in je še vedno človek. In tako kot na koncu filma pove eden od članov posadke – ekspedicije v Rossovo morje dokazujejo, da lahko dosežemo vse, če si nekaj resnično želimo, ne glede na to, kdo smo.”
