All That Moves Around Music (Vse, kar se premika z glasbo)

Maaike Ronhaar je bila od nekdaj navdušena nad glasbo, zato je pogosto obiskovala koncerte in festivale, kjer se je po njenih besedah počutila čarobno. Dokler ni začela snemati glasbenikov, ni vedela, koliko trdega dela in časa so ti umetniki vložili v svojo glasbo. “Na svojih slikah želim ujeti prav to njihovo predanost,” pove.

Maaike je pri svojem delu v glasbeni fotografiji osredotočena na strastne in intimne trenutke v zaodrju, kar pa lahko ulovi le med spremljanjem skupine na turneji. Ko se poda s skupino na turnejo, navdušeno razloži, lahko “postanem del skupine” in “se popolnoma zlijem z njo”, kar ji omogoča, da ustvari slike s svojevrstnim slogom.

Za zajemanje takšnih trenutkov uporablja fotoaparat α7R III, skupaj s preizkušenim in dolgoletnim spremljevalcem α7S II, ki ga še vedno občasno uporablja za snemanje pri zelo visoki občutljivosti ISO ter v razmerah z izredno šibko osvetlitvijo.

V seriji slik ‘All That Moves Around Music’ (Vse, kar se premika z glasbo) so v središču pozornosti Maaikine dokumentarne fotografije umetnikov. “Z izbranim naslovom sem želela poudariti, da na odru ni le umetnik in da glasba ponuja več, kot se ljudje zavedajo,” pojasni.

Medtem ko se nekateri morda posvetijo energiji in adrenalinu na prizorišču, pa Maaike najbolj zanimajo trenutki, ko skupina ni na odru. “Vedno poskušam ujeti tiste intimnejše trenutke. Tako sem na primer posnela Tylerja Bryanta, ki je s kitaro v roki udobno zleknjen na zofi – pred nastopom, po nastopu, vedno ima v rokah svojo kitaro in igra ali snema. Na tej sliki se je popolnoma izgubil v svojem svetu. To je res čisto zaseben čas, ko je povsem zatopljen v svoje misli. Zame pa je to čaroben trenutek.”

Maaike pojasni, kako pomembno je, da se zlije z glasbeno skupino na turneji, če želi posneti naravne in resnično intimne slike članov skupine. Kot pove, je za fotografa v bistvu pomembno, da je navidez neviden. V trenutku, ko vstopi na avtobus za turnejo, je v domu glasbene skupine, in še pojasni: “Ne gre zame kot osebo ali fotografinjo. Vse se vrti okoli skupine in moram se poskusiti zliti z njimi.” Takšna je na primer s čustvi nabita slika, posneta v zaodrju, kjer si je Dennis Duijnhouwer pred svojim velikim nastopom “na hodniku vzel trenutek zase”.

Ko ljudje pomislijo na glasbeno skupino v zaodrju ali na turneji z avtobusom, si po navadi predstavljajo potoke alkohola in zabave, ki trajajo pozno v noč, vendar Maaike pojasni, da je za večino skupin resničnost povsem drugačna. Glasbeniki so ljudje in tako kot vsi drugi doživljajo stres, izčrpanost in bolezni, vendar, kot pravijo, "predstava se mora nadaljevati".

“Na eni od mojih slik je Tyler Bryant po nastopu. Bil je močno prehlajen. Za nastop je dal vse od sebe, ampak potem je bil povsem iztrošen in se je dobesedno sesul na kavč močno bolan. Zelo si želim prikazati človeško stran in golo trdo delo, ki ga ti ljudje vlagajo v čarobne predstave za svoje občinstvo.”

Tako kot pri vseh drugih vrstah fotografije je tudi za ustvarjanje najboljših dokumentarnih fotografij najpomembnejše biti na pravem mestu ob pravem času, seveda pa to pomeni tudi, da je treba imeti vedno s seboj fotoaparat. Za Maaike je to Sonyjev fotoaparat α7R III, ki ga pogosto uporablja skupaj s Zeissovim 35-milimetrskim objektivom z f/1,4. Ta kombinacija je lahka in dovolj majhna, da jo lahko nosi s seboj vsepovsod, obenem pa se ponaša s tihim zaklopom za diskretno snemanje. Za kakovost slik poskrbita senzor z ogromno ločljivostjo 42,4 milijona slikovnih pik in širok dinamični razpon, zato ima Maaike veliko več možnosti, ko ureja slike.

Zanimivo je, da Maaike nastavi svoj α7R III za snemanje črno-belih fotografij. “Ko pregledujem črno-belo sliko na zaslonu ali v iskalu, se vseh nastopov, ki sem jih posnela, celo spominjam v črno-belih podobah. Ker snemam v obliki zapisa RAW, je zares smešno, da si barvne slike lahko ogledam šele v postprodukciji.”

“Včasih sem presenečena nad barvami,” nadaljuje, “vendar bodo moje fotografije vedno črno-bele, razen če je slika resnično posebna prav zaradi barv.” Maaike črno-bela slika pove veliko več od barvne. To pojasni z mnenjem, da barve dopolnjujejo slike. Če pa jo posnamete črno-belo, slika izraža pristno energijo in izvirna čustva nekega določenega trenutka.

Maaike poskuša takšne trenutke ujeti stran od sija odrskih luči. Delno je za snemanje dokumentarnih fotografij in tudi posnetkov na prizoriščih krivo to, da želi povedati celotno zgodbo.

“Glasba v živo in dokumentarna fotografija nimata veliko skupnega in zahtevata zelo drugačen pristop, vendar imam rada eno in drugo. Rada spremljam glasbene skupine, pri čemer me zanima celoten proces. S snemanjem nastopov na prizoriščih in dokumentarnih slik lahko pripovedujem celotno zgodbo skupine, to je tisto, kar želim delati. Ljudem želim ponuditi vpogled v to, kaj umetnikom pomeni njihova glasba in upam, da se s svojimi slikami dotaknem ljudi ter jim povem, kaj glasba pomeni meni in skupinam, s katerimi delam.”