Dolgo potem, ko so bile v okviru projekta “Beyond Walls” na naslovnici in na 28 straneh revije Time objavljene slike Davideja Monteleoneja, ki so prikazovale ponovno snidenje matere in hčere, se je v njegovem poštnem predalu znašlo sporočilo.
“Ob teh fotografijah sem v migrantih iz južne Amerike prvič zagledal posameznike in ko sem jih tako nekaj časa opazoval, sem jih začel tudi bolje razumevati,” je bilo zapisano v e-poštnem sporočilu. Je danes mogoče najti boljši dokaz dobre fotografije? Migracije so vendarle zgodba našega stoletja in kaj drugega lahko dober fotografski novinar naredi, kot to, da se nanje odzove, jih razišče in vzbudi zanimanje.
Namen zgodbe za Time je bil jasen – soočiti poglede na migracije in način, na katerega se je Davide tega lotil, je bil preprost, a učinkovit. Izdelal je namreč prefinjene in nenavadne portrete, ki so se v marsičem razlikovali od običajnega načina portretiranja migrantov v medijih.
Davide nam pove, da je vsakič uporabil belo ozadje, “s čimer je želel umakniti kontekst in v ospredje postaviti samo osebo. S tem se izgubijo stereotipi o migrantih, vse, kar je običajno mogoče videti: žalost, čakanje v vrstah … kamp z obupanimi ljudmi.” Njihov status je spremenjen s preprostim učinkom, razloži. “Ti ljudje postanejo posamezniki, resnične osebe, zato jih je težje opredeliti z razčlovečenimi besedami, kot so ‘poplava’, ‘val’, ‘množica’ … Temu se lahko upremo.”
Glede na izkušnje z drugimi fotoaparati se je pri nalogi za Time odločil, da potrebuje novo orodje, in to z dobrim razlogom.
“Uporabil sem Sonyjev α7R III,” pojasni Davide, “kar je bila že sama po sebi velika sprememba, vendar sem bil nad to odločitvijo kmalu navdušen. Logistično je bila uporaba majhnega, lahkega fotoaparata profesionalne kakovosti prava osvežitev, saj je bilo treba projekt ‘Beyond Walls’ (Prek zidov) dokončati v borih 15 dneh. Medtem ko so za velike formate vedno potrebni stojalo in luči, smo s fotoaparatom α7R III lahko delali veliko hitreje, belo ozadje smo preprosto pripeli na zid in nič drugega. Tudi kakovost fotografije je neverjetna, zato je popolna za tiskane medije ali izdelavo velikih plakatov. Zelo impresivno.”
Davidejev način dela pa se je močno spremenil tudi zaradi tesnitve, ki ščiti fotoaparat α7R III pred vremenskimi razmerami: “Ko smo nekega dne snemali na meji v Tijuani, je močno deževalo, nismo pa imeli časa, da bi čakali na boljše vreme, saj smo morali delo opraviti v štirih dneh. Navajen sem starih fotoaparatov, ko se bojiš ene same kapljice, ki lahko zaide v ploščo, ampak pri fotoaparatu α7R III je ta strah odveč. Če bil delal z velikim formatom, bi potreboval pomočnika z dežnikom. V trenutni situaciji pa sem moral zgolj občasno očistiti objektiv, tako da je bilo moje delo veliko učinkovitejše. Enako se mi je zgodilo tudi pri snemanju na Arktiki in v puščavi.”
“Delo s fotoaparatom velikosti α7R III je lahko tudi manj strašljivo za občutljive ljudi,” pravi Davide in doda, da je tudi njegova hitrost olajšanje tudi za fotografa, ki ga uporablja.
“Samodejno ostrenje je tako hitro, da ga ni mogoče niti opaziti, zato se lahko posvetim kompoziciji, se pogovarjam s subjektom in pozabim na fotoaparat.” Tako kot to velja za večino orodij, velja tudi za fotoaparat, saj “če ga ne opazim, je njegovo delovanje popolno.”
Na Davidejevih slikah ozadje ostaja neopaženo, čeprav prav to izpostavlja osupljivo preprosto naravo portretov, ki nastajajo v studiih. V resnici “je to naravna svetloba” zaključi Davide, “mi pa smo ozadje samo postavili v nasprotno smer od sonca, v senco, zato je svetloba zelo mehka.” S snemanjem v ročnem načinu je ozadje vsakič malce preveč osvetlil in tako dobil čisto platno, iz katerega subjekti izstopajo v ospredje.
"Izhajam iz tradicije dokumentarne fotografije, čeprav želim s svojo fotografijo bolj spodbuditi radovednost kot podati informacije. Najboljša zgodba ni v sami sliki, temveč okoli nje in za njo. To, kar vidite na sliki, je le 'Joharijevo okno'."
