Če bi se Luigi Baldelli moral odločiti za posnetek, ki povzame njegov projekt snemanja ogljarjev v italijanski Kalabriji, tega ne bi naredil. “Mislim,” pojasni, “da z enim posnetkom ni mogoče povzeti tako kompleksnih okoliščin. Najbolje jih opisuje zbirka mojih različnih fotografij.”.”
Projekt je uspešen zaradi te tapiserije fotografij, pravi, zaradi zbirke podob, ki na enem mestu predstavlja zgodbo, s katero želim prikazati “vse po malem – njihovo delo, njihov trud, dim in težavnost tega okolja.”
Projekt v Kalabriji se je začel maja 2019. Luigija je pritegnila zamisel o reportaži o ogljarjih, ker je to starodavno opravilo, značilno za kalabrijsko regijo, ki se je prenašalo iz generacije na generacijo.
Ali je bil njegov pristop k tej temi enak načinu fotografiranja drugih skupnosti, o katerih je poročal kot priznani novinar? “Na nek način da,” pove, “vendar pa ima vsaka zgodba in vsak objekt nekaj svojstvenega, zato je pomembno, da sem vedno odprt in pripravljen. Da bi se izognil morebitnim nevšečnostim, ki jih oglarjem lahko povzroči moja prisotnost, moram izbrati pravi čas za snemanje in slediti njihovemu tempu.”
Luigija, ki se je povezal s svojimi subjekti, so lepo sprejeli. “Ti ljudje so zelo prijazni in prijateljsko razpoloženi,” pojasnjuje, “sprejeli so me medse, mi opisali svoje delo, pripovedovali svoje zgodbe ter me povabili k sebi na kosilo. Snemanje, ki ga spremlja takšna oblika sprejetja, zaupanja in prijateljskega odnosa, je enostavno, najpomembnejše pa je vendarle spoštovanje, ki ga je treba pokazati do ljudi in njihovega dela. V svoji karieri sem se o tem vedno znova prepričal, saj sem le s takšnim pristopom lahko resnično pogledal globlje v človeške usode.”
Luigi je profesionalni fotografski novinar več kot trideset let, zato ve, kaj vse mora narediti fotoaparat, ve pa tudi, česa ne sme. “Dober fotoaparat za reportaže,” pravi, “mora biti zanesljiv, obvladljiv in tehnično nezahteven. Tako se lahko posvetim sami sliki in temu, kar vidim skozi objektiv. Moj α7R III je zanesljiv, diskreten in lahek, obenem pa je tudi profesionalen. Vse te lastnosti mi omogočajo, da se povsem posvetim sliki. Snemanje na ta način postane samodejno odzivanje, ne pa nekaj, o čemer moram tuhtati.”
Posebne lastnosti fotoaparata α7R III so Luigiju vedno olajšale delo v zahtevnem okolju ogljarjev. Tako je na primer izkoristil prednosti naprednega samodejnega ostrenja in visoke zmogljivosti občutljivosti ISO za natančne rezultate ter intimne portrete delavcev, kakor tudi za dokumentiranje njihovega prebijanja skozi oblake dima ter pepela.
“Pri delu v okviru tega projekta sem bil močno hvaležen za zmogljivost samodejnega ostrenja, ki ga ponuja ta fotoaparat, zmogljivost snemanja pri visoki vrednosti ISO, kakovost izdelave in odlično baterijo. Ponudil mi je vse, kar sem potreboval za zajemanje želenih posnetkov. Tako sem na primer zaradi zmogljivosti ISO lahko snemal prizore pri zelo šibki svetlobi, zaradi tesnitve, ki ščiti fotoaparat pred vremenskimi razmerami, pa sem brez težav lahko delal tudi v dežju.”
Za ta projekt je Luigi s svojim fotoaparatom α7R III uporabil FE 24–70 mm f/4 ZA OSS, kombinacijo, ki mu je, kot pravi “omogočila delo v vseh okoliščinah". Vse, od širokokotnih posnetkov silhuet ogljarjev v dimu, do osupljivih portretov mož, prekritih s pepelom, je bilo posneto z istim objektivom, kar pomeni, da je lahko delal hitro in se nemudoma odzival na trenutke. Z uporabo enega samega objektiva je odpravil tudi vsakršno tveganje, ki ga prinaša zamenjava objektiva v oblaku dima. Luigi še pove, da je dosledno uporabljal ISO 2000, zato je lahko delal z višjimi hitrostmi zaklopa in manjšimi zaslonkami, s čimer je poudaril zrnat prikaz.
Je Luigi torej dokončal svoj projekt? “Ne,” se nasmehne, “jeseni bi se rad spet odpravil tja. Poskusil bom poiskati drugačno svetlobo in drugačno okolje v gozdu. Prednost dolgotrajnega projekta je, da lahko vsakič znova odkrijem kaj novega, morda nepričakovanega, in se na ta način še poglobim v temo.”
Ali ga, poleg želje po odkrivanju novega, odnosi, ki se ustvarijo med projektom, prav tako spodbujajo k temu, da se k podobni temi še vrne? “Absolutno!” se nasmehne. “Bolj kot se posvetim neki temi, bolj se poglablja medsebojno zaupanje in bolj si želim poiskati slike, ki so pomembne za predstavitev zgodbe. Za pripravo poglobljene reportaže je potreben čas, saj je treba prikazati človeško plat neke teme, čustva, strast, osebne povezave, vzdušje in preteklost, povezano s temo snemanja. Ne želim se ustaviti na površju, saj vem, da se pod njim vedno skriva nekaj več.”
"Zame fotografija ni nekaj, kar ponuja odgovore, temveč nekaj, kar prebuja čustva in postavlja vprašanja."
