Istanbul je zgodovinsko mesto, ki različnim ljudem pomeni različne stvari. Je največje evropsko mesto in edino, ki se razteza na dveh celinah. Je kozmopolitska mešanica kultur, ki je nastala skozi tisočletja trgovanja, izobraževanja in verovanja. Za fotografa Murata Pulata pa je to mesto nekaj drugega – je upanje.
“V Istanbul sem prišel iz Ankare,” pojasni “zaradi študija. Želel sem diplomirati in se tukaj nastaniti za stalno, takrat sem verjel, da bom tukaj zaslužil za življenje. To so bile moje sanje, vidim pa, da imajo enake sanje in upanje tudi številni drugi ljudje, ki sem jih spoznal.”
Muratov projekt "Mesto upanja" so navdihnili "tisti drugi ljudje". Čeprav je niz portretov in posnetkov, narejenih s skrito kamero, od katerih vsak zase prikazuje ljudi, ki jih privlači in navdihuje življenje v mestu, osredotočen na Istanbul, pa v resnici upodablja življenje ljudi v vseh mestih. Kako jih mesto naredi ali zlomi.
“Ves čas sem bil zunaj in slikal,” pravi, “ampak to ni bilo dovolj, želel sem izvedeti več o tem, kako živijo in potešiti lastno radovednost. V ta namen sem fotografiral povsod v mestu – pisarniške uslužbence, prodajalce v trgovinah, brezdomce na zapuščenih mestih in protestnike na shodih. »Mesto upanja« je krpanka teh zgodb.”
“Nekaj je popolnoma res, ne glede na vse – v velikem mestu ni enostavno ohraniti upanja. Vsi ti ljudje pridejo sem z velikimi pričakovanji. Želijo postati nekaj – močni, bogati ali morda samo svobodni – vendar je vse preveč takšnih, ki jim ne uspe, ker so možnosti za to majhne. Večinoma to niso zgodbe o uspehu.”
V okviru projekta "Mesto zgodb" je Muratov osnovni fotoaparat α7R III. Po prehodu s fotoaparata α7 II je hitro ugotovil, da njegovi zmogljivosti ločljivosti in kakovosti slik prinašata velike spremembe.
“Najpomembnejša sta ločljivost in dinamični razpon,” pojasni, “še posebej slednji, saj je moj studio celo mesto, jaz pa moram biti pripravljen na vse. Ko nekaj opazim, se moram odzvati in narediti posnetek, pri čemer nimam časa, da bi prilagodil svetlobo. Tudi če je objekt osvetljen od zadaj ali je nebo jasno, lahko s fotoaparatom α7R III enostavno spet poudarim podrobnosti poudarkov ali senc. Enako velja za zmogljivost občutljivosti ISO, ki je izjemno prilagodljiva, zato lahko enostavno posnamem objekte pri šibki svetlobi.”
Vsak subjekt je novo poglavje v projektu, vendar je delo lahko zahtevno, kot pravi, saj se zgodba pogosto navezuje na ljudi, ki so izgubili upanje. Včasih so to udeleženci parade ponosa, zagovorniki pravic lezbijk, gejev, biseksualcev in transeksualcev, ki so jim odvzeli pravico do protestnih shodov, spet drugič so to brezdomci.
“Poznam veliko ljudi, ki so prišli sem – dobri ljudje in pridni delavci – ampak zdaj živijo na ulici. Dežuje in hladno je, jaz pa jim ne morem pomagati. Fotografiram jih, se pogovarjam z njimi, preživim nekaj časa v njihovi družbi, ampak jaz se lahko vrnem domov, oni pa ne. Jaz sem opazovalec in to je včasih težko.”
Sistem samodejnega ostrenja v fotoaparatu α7R III je prav tako korenito spremenil način Muratovega dela, celo do te mere, da “pred desetimi leti ne bi mogel ustvariti takšnega projekta, saj s takratnimi fotoaparati enostavno nisem mogel delati na način, kot sem želel.”
O načinu samodejnega ostrenja oči pove, “Če želim izostriti subjekt, moram samo pritisniti gumb. To je zame zelo pomembno, kajti če moram s točko samodejnega ostrenja najprej poiskati oko, ga izostriti in nato znova kadrirati, lahko zamudim pravi trenutek. Gre le še za eno stvar manj, tehnično zadevo, za katero bi moral poskrbeti. Tako pa vem, da bo vsakič znova izostritev ostra, tudi pri fotografiranju s široko odprto zaslonko, jaz pa imam čas za ustvarjalnost. ”Murata sta navdušili tudi izdelava in velikost fotoaparata α7R III, saj lahko z njim posname slike, kakršne želi, ne glede na vreme ter brez bremena, ki ga predstavlja DSLR ali fotoaparat srednjega formata. “Če želim fotografirati na svoj način, na ulici, potrebujem fotoaparat, ki je kos dežju ali snegu, in ta je. Tudi njegova velikost je popolna, še posebej, ko uporabljam majhne objektive, kot je FE 35 mm f/2,8, saj sem skoraj neopazen.”
“Nisem še končal. Vzel si bom še nekaj let, saj želim posneti še več slik, še posebej pravih zmagovalcev, tistih, ki dobijo, kar si želijo. Vendar pa je zmagovalce težje najti, včasih tudi zato, ker se svojih zmag niti ne zavedajo. Veliko ljudi je tako ujetih v željo po še več, zato se zdi, da svojih želja ne morejo izpolniti. Ljudje morajo poenostaviti svoja življenja in si priznati da uspeh ni tisto, kar prikazujejo televizija in revije. Družba se mora naučiti, da je vsakdo nadarjen, da imamo vsi neko znanje in da je vsak zase dragocen. To je morda moje največje upanje.”
