Obvladovanje ekstremov

Med pogovorom z Andreo Frazzetto zaznamo tisti občutek, po katerem hrepenijo vsi fotografi – zaveda se, da je uspel s svojo zadnjo nalogo.

Slika prikazuje rudarja, ki se preživlja s težkim delom na vulkanski gori Ijen v Indoneziji. Posnetek, ko se rudar, obdan z žveplovo paro in le ob soju naglavne svetilke prebija iz teme, ki se spušča nad mesto, je za Andrea najpomembnejši v celotnem projektu. “Zelo sem si želel posneti rudarje, obdane z dimom,” razloži, “saj ti ljudje dobesedno in metaforično izginjajo. Z nezadržnim napredkom bodo namreč ti ljudje odšli. To je težko življenje in razmere so surove, ampak to je njihova dediščina, življenje, kot ga poznajo. Želel sem ujeti ta simbolizem izginjanja njihove kulture in to je bil ta trenutek. Vedel sem, da je to prava slika, osrednji del moje pripovedi. Občutek, ko ti uspe narediti takšen posnetek, je odličen.”

Vrnimo se nazaj. Zakaj je Andrea tukaj? Njegovo fotografsko zgodbo ‘Pot žvepla’ je podprl National Geographic Traveller in je del večjega projekta ‘Onstran’.

Projekt ‘Onstran’ se je začel z nalogo za New York Times o ogromni Danakilski depresiji v Etiopiji, območju premikov tektonskih plošč, ki so ognjeno notranjost Zemlje prekrili z oblikovanjem 5 km široke skorje, ogromni puščavi s solnimi polji in z jezeri psihedeličnih barv, aktivnimi vulkani in s smrtonosnimi 50 stopinjami Celzija.

V tako ekstremnih razmerah je pomembno, da ima Andrea pravo opremo. Za nalogo "Pot žvepla" je uporabil fotoaparata α7R II in α7S II, ki se ponašata s kakovostjo slik in lahkostjo. Andrea pa se s svojim projektom ni želel posvetiti le fizičnim elementom zemlje, temveč je želel spoznati tudi ljudi, ki tam živijo in delajo. “Kot fotografskega novinarja,” pojasni, “me seveda najbolj zanimajo okoljevarstvena vprašanja in moj glavni cilj je, da jih ne prezremo. Moramo se nekaj naučiti. Planet se spreminja tako hitro, da se morda od teh ljudi lahko kaj naučimo o preživetju.”

Ko je Andrea dobil nalogo ‘Pot žvepla’, se je moral približati rudarjem. Kot večina novinarskih fotografov je najprej poiskal lokalnega vodnika ali ‘posrednika’. “Ne glede na dolgoletne izkušnje,” pravi, “ne smem nikoli pozabiti, da sem še vedno turist. Prihajam iz Evrope v kulturo, ki je skoraj ne poznam, in v kakšnih dveh tednih moram pripraviti zgodbo.” Potreba, da naveže stik z ljudmi, ki jih bo fotografiral, vpliva na izbiro opreme in Andrea si pri povezovanju z ljudmi pomaga z dvema vrstama objektivov. “Uporabljam objektiva 16–35 mm f/2,8 in 24–70 mm f/2,8”, pojasni, “saj ta objektiva uporabljam že skoraj vso svoje poklicno obdobje. Kljub temu včasih posežem po objektivu Zeiss Sonnar T* FE 35 mm f/2,8, ki je neverjetno oster, majhen in lahek. Nikoli ne uporabljam dolgih objektivov, saj se želim svojemu objektu približati in postati del zgodbe.”

Andrea je za ta posnetek sodeloval z vulkanologom, ki je obenem tudi ljubiteljski fotograf, in je zelo dobro vedel, kaj vse potrebujeta, vsemu načrtovanju, ki je sicer bistveno, navkljub, pa “nazadnje nikoli ne veš, kaj te na koncu čaka.”

Del tega, kakor nam je povedal, je tudi zmožnost, da se hitro odzoveš in da si pripravljen na nepredvidljivo. “Na vrh vulkana sem se želel prebiti že prvi dan,” pojasni, “pa je deževalo in je bilo to neizvedljivo. Morali smo se prilagoditi in v resnici je bilo to dobro, saj sva lahko nekaj časa preživela v vasici ob pogovorih z rudarji v njihovih domovih. Drugo ali tretjo noč smo prišli do rudnika, sledila sva rudarju, ki se je povzpel po pobočju vulkana in se spustil v krater.” Ves trud je bil bogato poplačan, saj je tukaj Andrea naredil najboljše slike. “Čas, ki sem ga preživel z njimi, je bil pomemben,” pripoveduje, “saj sem jih lahko pobliže spoznal, pa tudi oni so postali zaupljivejši, kar za reportaže ni nič novega, ampak deluje.”

Predstavljajte si Andreo na aktivnem vulkanu v poltemi in ovitega v vroč dim, medtem ko rudarji prihajajo od jezera na dnu kraterja, natovorjeni s košarami z žveplovo rudo. Mesto ni le neprijazno, treba se je povzpeti 2700 m visoko in se nato spustiti 900 m proti dnu samega kraterja. Prav gotovo to ni vzpon za prepolno torbo s fotografsko opremo. “Sploh ne,” se smeji Andrea, “ampak dva Sonyjeva fotoaparata Alpha, ki me spremljata na takšnih nalogah, mi delo olajšata.”

Vprašali smo ga, kako snema v tako temnih in dinamičnih razmerah.

Kako se je počutil na koncu snemanja? “Rezultati so bili čudoviti. Naredil sem eksperiment in preizkusil skrajne zmogljivosti fotoaparata, ampak je delovalo.”