Pred zadnjim dnevom snemanja je Jaakko Posti že v stiski s časom. Pomlad je že dosegla severno Finsko in v zraku je že čutiti toploto sonca. Sneg se udira, bela voda postaja modra in rob obale jezera Kilpisjärvi se je tako zmehčal, da se spreminja v varljivo plundro. Jaakko in profesionalni deskar Antti Autti sta kakšnih pet ali šest kilometrov pred vznožjem gore Terbmisvaara pustila svoje motorne sanke in se začela na smučeh prebijati skozi plundro, ki prekriva tla doline, v upanju, da bosta še pravočasno prišla do vrha ledenika, ki se v žlebu hitro topi.
Ti ledeniki, ki se strmo spuščajo po ozkih gorskih žlebovih, so odlični za prosto deskanje na snegu in bodo kot zadnji segment vključeni v SCAN, dokumentarni film, v katerem bo predstavljen Antti med raziskovanjem najpomembnejših točk na Norveškem in Finskem znotraj arktičnega kroga.
“Ta del,” razmišlja Jaakko, “je verjetno moj najljubši del filma. Resnično sem ponosen, kajti vanj smo vložili zares veliko truda. Vedno so mi bili všeč estetsko izpopolnjeni posnetki, vendar imajo dobri posnetki, za katere se je bilo treba močno potruditi, dodatno vrednost. Pozimi se je mogoče s snežnimi sankami pripeljati naravnost pod ledenik, ampak tokrat je bilo tveganje preveliko, zato smo hodili vse do 1140 metrov visokega vrha in snemali spust navzdol. Pred vrnitvijo v civiliziran svet, smo posneli dva spusta po ledeniku. Zagotovo je bil moj srčni utrip vsaj 160 utripov na minuto.”
Jaakko meni, da je nagrada za uspeh tako velika zato, ker uspeh ni samoumeven. “V takšne vrste projektih se je treba največkrat preprosto vrniti nazaj,” se nasmehne. “Tako se lahko pet ur vzpenjam, na koncu pa ugotovim, da ne morem ničesar posneti, ker so se vremenske razmere medtem spremenile ali pa ni več varno oz. je preveč tvegano. V takšnem primeru sem lahko res razočaran, ampak ko mi uspe, je uspeh toliko slajši.”
Jaakko je na začetku snemal fotografije, zdaj pa vedno pogosteje snema videoposnetke in sodeluje s športniki, ki se ukvarjajo s športi, ki jih ima rad tudi sam. Projekt, ki predstavlja Anttija, profesionalca, ki je več kot 20 let zastopal Finsko na olimpijskih igrah, so se interesi združili.
“Pred približno desetimi leti,” pojasni Jaakko, “se je začel bolj posvečati turnemu deskanju na snegu, s čimer se še vedno ukvarja. Film pripoveduje zgodbo o njegovi vrnitvi na ta mesta, v katera se je nekoč zaljubil.”
Za delo na takšnih terenih mora imeti filmski ustvarjalec posebne veščine, izkušnje in opremo, na katero se lahko zanese. “Varnost v snežnih razmerah je na prvem mestu,” razloži, “zato je bolje imeti kar največ informacij o snežnem profilu na določenem območju. Čeprav se morda nekaj zdi izvedljivo, pa je potrebno veliko načrtovanja, včasih je treba celo izkopati luknje v sneg in tako oceniti stanje, skratka, narediti je treba vse, kar je potrebno, da se izognemo možnosti snežnega plazu. Če obstaja dvom, se ne vzpenjamo, kajti na prostranejših območjih so plazovi večji in potem ni nič več odvisno le od nas.”
Pravi, da mu pri ustvarjanju boljših posnetkov pomaga njegova privrženost neki temi. “Delo s profesionalnim deskarjem je sodelovanje, pri čemer upoštevam njegovo mnenje, saj ve, kaj bo na fotografiji videti dobro. Zaupanje pa je obojestransko, saj poznam linije, ki se obnesejo. Če športa ne bi poznal, bi bili posnetki morda všečni za nekatere, ampak za prave poznavalce športa je treba poiskati pravi položaj.”
S fotoaparatom α7R III je to enostavno, glavni razlog pa je njegova vsestranskost. Kot hibridni fotoaparat se ponaša z zmogljivostjo snemanja čudovitih fotografij in videoposnetkov z istim ohišjem v razmerah, ko sta teža ter velikost izjemno pomembni.
“Za eno samo ohišje,” nadaljuje, “potrebujem le en komplet objektivov, pa tudi ogrodje za dodajanje mikrofonov je lahko manjše. Manjša kot je oprema, več je prostora za resnično pomembne stvari, kot so varnostna snežna oprema, dodatna oblačila in voda. Ponavadi uporabljam FE 24–105 mm f/4 G, saj izpolnjuje večino mojih potreb, čeprav imam vedno s sabo hiter glavni objektiv, kot je FE 35 mm f/1,8, če se raven svetlobe zniža.”
Jaakko nujno potrebuje tudi zanesljivo samodejno ostrenje in stabilizacijo slike, s čimer se ponaša α7R III, saj lahko snema iz roke, ko bi kardanski mehanizem zasedel več prostora, s samodejnim ostrenjem subjekta pa je lahko deskar, kot je Antti, ves čas izostren. Delovanje, ki je enako dobro za snemanje videoposnetkov kot za snemanje fotografij, “pomeni, da sem lahko dovolj hiter za trenutno odzivanje in zajemanje dobrih posnetkov, nujnih za dokumentarni film takšne vrste,” pove, “pri čemer je fotoaparat pritrjen na ramenski trak, tako da ga lahko v trenutku zgrabim.”
Seveda mora biti fotoaparat, ki ga želim v arktičnem krogu pritrditi na ramenski trak, ustrezno zatesnjen za uporabo v različnih vremenskih razmerah. “V šestih letih uporabe fotoaparatov serije α7,” pove Jaakko, “nisem nikoli imel nobenih težav, pa čeprav je izvirni zaslon pri temperaturi –30 ali –40 stopinj Celzija nekoliko poledenel ali pa se je zmočil zaradi topečega se snega. Moj fotoaparat Alpha se ni nikoli pokvaril – in z izkušnjami ter dobrim načrtovanjem ostajam cel tudi sam.”
