“Zelo dobro se spomnim trenutka, ko sem se odločil, da bom šel v Nepal,” se spominja Tolis Fragoudis, “Takrat sem v Indiji med nekajmesečnim potovanjem snemal film in na koncu sem se znašel v majhnem mestu ob vznožju Himalaje. Nekega večera sem prišel do majhnega visečega mostu nad Gangešom. Ura je bila ena ponoči in opazoval sem veter, ki je pihal od gora. Zdelo se mi je, da se me Himalaja dotika s svojim dihom. Ta kratek trenutek, vse skupaj je trajalo le nekaj sekund, je močno vplival name – moral sem se odpraviti tja in to zabeležiti.”
Tolis je bil do potovanja po Mehiki in Srednji Ameriki že izkušen potnik, fotografija pa je postala del njegovih potovanj. Zgodilo se je organsko, pravi. “Nisem načrtoval, da bi služil s fotografijo in zavračal sem misel, ko so me ljudje spraševali o tem. Enostavno sem užival v raziskovanju drugih svetov.”
To je močno vplivalo na njegov slog fotografiranja, za katerega pravi, da se enostavno prepusti dogajanju in svoji ustvarjalnosti. “Pozabim na vse,” pojasni Tolis, “nobenih zahtev ali pričakovanj, v roke vzamem fotoaparat in grem. Ugotovil sem, da na ta način ujamem bistvo prostora, pokrajine ali tamkajšnjih ljudi.”
Tolis se želi prepustiti dogajanju in zato ga ne sme nič omejevati, Sonyjevi fotoaparati pa so po njegovem mnenju deloma tako privlačni tudi zato, ker se z njimi zlahka premika. “Fotoaparati, kot sta α7S II in α7R II, ki sem ju uporabljal v Nepalu, so zmogljivi,” razloži, “ampak lahki. Teža je vedno pomembna zaradi poti, ki jo moram prehoditi, zato se poskušam znebiti vsakega grama bremena. Za videoposnetke vzamem s seboj tudi stojalo, dron in kardanski mehanizem, tako da se vsega nabere. Pozabiti ne smem niti na to, da je teža še pomembnejša v gorah na višini 5000 m, kamor se je treba povzpeti. Fotoaparat izpolnjuje svoje naloge in posnetki z njim so odlični, jaz sem tisti, ki moram ohraniti korak z njim.”
Tolis se nepredvidljivosti dogajanja lažje prepusti tudi zaradi svoje Sonyjeve opreme, ki se v nasprotju z nekaterimi DSLR-ji ne pusti presenetiti. Na potovanju po Nepalu je na primer med snemanjem značajskih portretov ugotovil, da se “ljudje vedejo bolj sproščeno, kot ko uporablja večji DSLR,” pojasni, “tako da je manj poziranja. Ljudje ne gledajo name kot na poklicnega fotografa, lahko sem bolj anonimen in lahko se izgubim v pristnosti trenutka.”
Tolisov osupljiv portret saduja v oranžni obleki v templju Pašupatinath v Katmanduju je odličen primer tega. “Na romanje pridejo iz različnih krajev Indije in Nepala,” pravi, “in med njimi so tudi takšni, ki se pretvarjajo ter vas prosijo za denar, še posebej, če menijo, da ste poklicni fotograf. Ampak s tem možem sem se pogovarjal in med nama se je stkala neka povezava, zato se je z veseljem fotografiral.”
Tolis je za snemanje portretov na svojih potovanjih potreboval prednosti odličnega samodejnega ostrenja in funkcij osvetlitve, s čimer se ponašata α7R II in α7S, poleg tega pa je za svoj prosti slog snemanja dogajanja okoli sebe potreboval odziven in prilagodljiv fotoaparat. “Portret ženske sem naredil v majhni temni kolibi,” pove, “kamor so me povabili na večerjo. Tako kot pri vseh mojih posnetkih na potovanjih, sem tudi tukaj delal pri naravni svetlobi, ki je prihajala od vrat, zato sem za pravo osvetlitev uporabil svoj FE 35 mm f/1,4 ZA in snemal pri ISO 3200 ter z f/1,4. Fotoaparat α7R II zelo dobro nadzira šum, zato je skoraj neopazen.”
Za Tolisa je pomembna tudi možnost prilagajanja kontrastnim prizorom in dodaja: “Vedno želim preprosto zaustaviti trenutek, ne razmišljati preveč o fotoaparatu in mu zaupati, da bo naredil vse, kar zmore.”
Poglejte si na primer prizor v katmandujskem templju Boudhanath. “V bližini templja sem se zadrževal tri dni,” pravi Tolis, “čakal sem na pravo svetlobo. Rad fotografiram v smeri proti svetlobi, ker je to odličen način za upodabljanje občutkov, vendar pri tem potrebujem opremo, na katero se lahko zanesem. Vedel sem, da je α7R II s svojim dinamičnim razponom kos soncu izza templja in da bom ohranil strukturo poudarkov ter senc, ki bi bile z nekim drugim fotoaparatom lahko zatemnjene ali zabrisane.”
Tolis želi s svojimi projekti na potovanjih v ljudeh vzbuditi potrebo po ohranjanju narave. “Ozaveščanje se lahko dogaja v različnih oblikah,” pojasni, “ampak jaz potujem zato, da bi ustvarjal in pripovedoval zgodbe o teh pokrajinah ter ljudeh, zaradi katerih je ta planet čudovit. Prepričan sem, da ljudje ne želijo uničiti nekaj tako lepega, nekaj, kar spodbuja naš um in dobro počutje.”
Kako fotografija po Tolisovem mnenju pripomore k ohranjanju narave? “Verjamem, da je verjetnost, da bodo ljudje želeli ohraniti naš planet, večja, če se jih z njegovimi lepotami prek mojih fotografij seznani več. Povezani smo z vsem, kar nas obkroža, in kakovost našega življenja je odvisna od narave.”
"Moj edini cilj je živeti z vsem svojim potencialom"
