Julien opisuje ustvarjalni proces svojih fotografskih projektov, ki so zaznamovali njegovo poklicno pot, kot so Pozdrav z Marsa, Ko ugasnejo luči in njegov zadnji L'île Aux Libellules (Otok kačjih pastirjev), s katerimi je postal mednarodno priznan. Zdaj se jim posveča skoraj izključno, fotografira in ureja, nato pa svoja dela predstavi občinstvu, najprej v spletu, temu pa sledijo razstave in knjige.

Seveda ni bilo vedno tako. “Začel sem podobno, kot večina drugih,” razloži, “beleženje spominov, slikanje prijateljev, družinskih članov, vendar sem kaj kmalu želel izraziti nekaj več, povedati zgodbo, ne le narediti posnetek.”

S projektnim delom je začel leta 2011 in nikoli mu ni bilo žal, da je pri delu uporabljal Sony α99.

Julienov zadnji projekt, Otok kačjih pastirjev, je nastal na Japonskem, kamor se je odpravil štirikrat in je skupaj trajal dve leti. Med potovanjem na Japonsko se je koncept porodil slučajno, ko je “opazil različne gradnje, večinoma na obrobju otoka. Sredi otoka je območje podobno mrtvi zoni. Tam živi le malo ljudi, veliko pa je stavb, ki so prepuščene same sebi in naravi. To me je spodbudilo, da sem začel raziskovati odnos človeka in narave ter kako se ta spreminja.”

Sledi zapuščenih industrijskih pogonov in drugi znaki civilizacije, ki se počasi izgubljajo v objemu narave, in jih prikazuje serija fotografij z naslovom Otok kačjih pastirjev (Akitsu Shima, otok na Japonskem op. prev.), delujejo kot temačna, distopična znanstveno-fantastična pripoved. Ampak tako kot večina dobrih pripovedovalcev zgodb, tudi on v neko povezano celoto pogosto vstavi povsem drugače elemente.

Tako na primer slike, ki so videti enovite in popolne, morda niso posnete na istem mestu niti morda ne ob istem času.

Kako torej Sony Alpha pomaga Julienu? Po fotoaparatu α99 je odkril serijo α7R. Ampak tam, kjer bi od fotografa pričakovali, da bo naštel tehnološke prednosti izdelka, je Julienov umetniški pristop drugačen. Največkrat se od drugih razlikuje prav po tem, česar fotoaparat ne naredi.

“Kot umetnik,” pojasni, “mislim, da je treba pozabiti na fotoaparat in ga uporabljati brez razmišljanja o njem. Ampak prav tu je zagata – tako lahko namreč delam le z določenimi fotoaparati”, in še pojasni: “Serija α7R se odziva hitro in deluje intuitivno, zato se lahko posvetim temu, kar želim s svojim delom doseči in se ne ukvarjam z orodjem. Fotoaparat je zares lahek in neopazen, poleg tega je izjemno odziven in z njim lahko kadar koli ujamem tisti pomembni delček sekunde.”

Julien pri svojem delu nikoli ne ve, kje bo našel navdih za svoje slike. Nenehno hodi naokoli in išče popoln prizor, ki bi ga posnel.

“Fotoaparat imam pri roki, da se lahko odzovem trenutkom, ki lahko trajajo le nekaj sekund in je zato odzivnost ključna.” Iz istega razloga snema s hitrimi zumi, pri čemer pogosto namesti objektiv G Master 70–200 mm f/2,8 na en fotoaparat, G Master 24–70 mm f/2,8 G pa na drugega, “tako, da sem pripravljen skoraj na vse.”

Julien se zanaša tudi na izjemno ločljivost in vrhunsko kakovost slik, ki mu jo ponuja serija α7R, kar je najpomembnejši dejavnik pri tiskanju fotografij za razstave.

Če se vrnemo k ustvarjalnemu procesu in načrtovanim ter nenačrtovanim dogodkom, vidimo, da lahko Julien od osnutka do dokončanja projekta porabi več mesecev ali celo let, kar prinaša veliko presenečenj in prilagajanja, največkrat pa veliko trdega dela ter predanosti.

“Postopek fotografiranja je povezan z iskanjem prizorov z zgodbo,” pojasni, “urejanje, ki temu sledi, je lahko naporno, saj moram med 50 ali 60 slikami izbrati 20. Ohranim tiste, ki pustijo vtis, s katerimi lahko nadaljujem pripoved, ampak na neki točki moram narediti korak nazaj in pogledati, kaj deluje ter kaj ne.”

Nadaljuje: “Če zgodba to narekuje, moram kaj spremeniti ali pa začeti znova. Podobno, kot bi stopil v morje, ko sem pod vodo, sredi procesa, ne vidim celote, zato se moram v nekem trenutku dvigniti na površje, da zajamem zrak, se ozrem okoli, nato pa se lahko znova spustim.”