Povežite se

Odlične popotniške fotografije ni mogoče narediti pod časovnim pritiskom. Prav tako ne more biti omejena le na posnetke najbolj priljubljenih mest, kjer so sledi stojal številnih drugih fotografov, ki so že bili tam. Tudi osebe na fotografijah ne smejo biti upodobljene kot žrtve na fotografskem safariju.

Po mnenju Gábora Erdélyija se mora fotograf za odličen posnetek močno poglobiti v temo fotografiranja, stopiti mora v svet, ki ga snema, in ga doživeti. Če fotograf ne postane del neke pustolovščine, tega ne more pričakovati niti od svojih gledalcev.

“Popotniška fotografija vključuje več disciplin, kot so portretna, krajinska in dokumentarna fotografija ter fotografija narave,” nam pove, “zato je fotografiranje potovanj zame bolj stanje duha. Na poti sem vsaj štiri ali pet tednov, kar pomeni, da lahko bolje spoznam kulturo in prevladujoče vzdušje. Pravzaprav je moj cilj samo potovanje, fotografije so le odmev notranjega doživljanja na poti.”

Gábor je prepričan, da je s prehodom na Sonyjeve brezzrcalne fotoaparate pri ustvarjanju popotniške fotografije pridobil ogromno. “Moj glavni fotoaparat je α7R III,” nam pove, “je majhen in neopazen, poleg tega je lahek, kar je na potovanjih najpomembnejše. Ko sem na poti dva meseca, je teža opreme, ki jo moram nositi vsak dan, zelo pomembna. Zaradi zložljivega zaslona in izjemno hitrega ostrenja je odličen pomočnik na potovanju, pri portretiranju pa je še posebej uporabna funkcija samodejnega ostrenja oči.”

Ogromno prednost po njegovem mnenju predstavljata preprosta uporaba in prilagodljivi gumbi, saj lahko dela hitreje ter se tudi hitreje odziva na dogajanje, ki ga snema. “Snemam v ročnem načinu,” razloži, “zato programiram pomembne nastavitve za uporabo z glavnimi gumbi – to pa so ISO, načini samodejnega ostrenja in možnost tihega fotografiranja. Vse to je zelo uporabno za fotografiranje objektov na potovanju.”

S popotniško fotografijo se Gábor pogosto umakne od rednega poklicnega dela, ki vključuje portretiranje, modne fotografije in akte za velike revije, pri čemer se njegov pristop k enemu in drugemu načinu dela močno razlikuje.

Gábor meni, da so dolga potovanja lahko čas za raziskovanje in doda: “Moja zadnja pot na Japonsko je bila razdeljena na tri dele in je trajala skoraj pol leta. To je bila zame priložnost za raziskovanje. Prve izkušnje popotnika močno osupnejo, zato lahko vidi le tisto, kar je na površju.”

Kljub namerni spontanosti številna Gáborjeva popotniška dela povezuje skupna tema. “Zelo me zanima odnos med človekom in njegovim okoljem, v največji meri odnos med življenjskim prostorom, ki ga je ustvaril mestni človek, mestom in ljudmi, ki v njem živijo. Zavestno po navadi raziskujem zaprte podkulture. Na Japonskem so me na primer povsem prevzeli odtujena mesta na zapuščenem podeželju in svet onsenov v kulturi obiskovanja javnih kopališč.”

Ob takšnem načinu fotografiranja želi Gábor vedno znova vzpostaviti stik z ljudmi, ki jih snema na svojih potovanjih, in se pri tem izogniti neosebnim posnetkom, ki so lahko rezultat sloga bolj ozko usmerjene ulične fotografije. “Veliko bolj me zanimajo ljudje in kako predstaviti njihovo zgodbo ter okolje, v katerem živijo. V ta namen želim na svojih potovanjih vzpostaviti stik z ljudmi, začeti pogovor ali spiti pivo z njimi, čeprav včasih zadostuje že en pogled.”

Gábor večinoma uporablja objektive FE 12–24 mm f/4 G, FE 24–70 mm f/2,8 GM in FE 70–200 mm f/2,8 GM in pojasni: "Ponujajo mi veliko možnosti kadriranja in vrhunsko kakovost slik. Pri sebi imam velikokrat tudi nekaj objektivov s fiksnim f/1,4 za posnetke pri šibki svetlobi, kot je FE 85 mm f/1,4 GM.”

Kot pravi Gábor, lahko le s takšnim poglobljenim doživljanjem različnih mest poveže objekte popotniške fotografije, ki nimajo nič skupnega, in jih predstavi kot nenavadne. Posamezni elementi se zlijejo v vizualno pripoved z resnično zgodbo o prostoru in kulturi, kjer se znajde fotograf, okoliščine, v katerih so ljudje na posnetkih, pa so resnične.