“Posamezni posnetki me niti ne zanimajo več,” začne svojo pripoved Alessandro Grassani. “Menim,” doda “da lahko dandanes skoraj vsak naredi odličen posnetek, celo s telefonom. Pomembnejše se mi zdi ustvariti kompleksno delo. Če želim povedati zgodbo, moram imeti niz slik, s katerimi odprem okno v neznani svet, pa ne le s stališča novinarja, v slike so vtkana tudi čustva.”
En takšen projekt, Zadnja iluzija, pripoveduje o potovanju okoljskih emigrantov v mesta. Naslov izdaja žalosten konec njihovih pričakovanj.
“Na njihovi zemlji zanje ni nobene prihodnosti, zato bežijo v mesta. Ampak če je nekdo vse svoje življenje ribič, potem pa pride v mesto, kot je Dhaka, nima potrebnih veščin za preživetje. Sanje o mestu postanejo nočna mora.”
Kako je torej prišel do tega?
Tako kot pri večini drugih, niti njegova poklicna pot ni bila začrtana takoj. Po izobraževanju na področju fotografije je Alessandro najprej delal kot pomočnik oglaševalskega fotografa. “Zanj sem delal v studiu eno leto ali morda malce dlje, nato me je odpustil,” se nasmehne Alessandro, “rekel mi je, da nisem za to delo, in da moram slediti svojim sanjam. To pa je dokumentarna fotografija. V resnici me je odpustil na prijazen način.”
Nato je kot neodvisni fotograf delal za italijanski časopis Corriere Della Sera in pozneje začel pokrivati Bližnji vzhod. Trenutno se ukvarja z različnimi nalogami na področju oglaševanja, podjetništva in dokumentarnih vsebin, ko pa je mogoče, se posveti lastnim projektom. “Vse naloge so dobrodošle, saj kot fotograf potrebujem denar, toliko, da prehranim družino in da se lahko ukvarjam s svojimi projekti.”
Je torej kar koli iz tistega oglaševalskega usposabljanja vplivalo na njegovo dokumentarno delo? In če je, kako to razložiti?
“Večinoma v smislu izkoriščanja svetlobe. Ko delam v studiu, premikam luči in sam ustvarjam svetlobo. Nekje zunaj to očitno ni mogoče, ampak ko jo spoznaš, lahko izkoristiš trenutne svetlobne razmere. Ker pa jo vse bolj spoznavaš, postane del vsega, kar počneš.”
To pomeni, da je treba potrpežljivo čakati na prave svetlobne razmere, ko je mogoče narediti dobro sliko, ki bo pripovedovala zgodbo.
“V okviru svojih migracijskih projektov sem na koncu za potrebe uredništva morda imel kakšnih 30 slik ali še manj, ki sem jih posnel v obdobju nekaj let, ampak za en takšen posnetek sem lahko porabil cel teden. Vem, kaj želim povedati, poznam kraj in da bi posnel sliko, se vedno znova vračam na to mesto, ob sončnem vzhodu, ob zahodu, v dežju, v različnih delih dneva, zgolj zato, da počakam na popolno svetlobo, ki bo razkrila to, kar želim sporočiti.”
V okviru tega postane urejanje velik del projekta, saj je treba na slikah najti popolno ravnovesje. Alessandro razloži: “V resnici ne vem, kateri posnetek je najboljši, vse dokler se ne lotim končnega urejanja, ko so vse slike v nizu na zaslonu. Urejanje je ključno, saj lahko vse svoje napore izničim, če se ga ne lotim pravilno. Slabe slike so ob dobrem urejanju lahko videti boljše, zgodba dobrih slik pa se s slabim urejanjem lahko izgubi. Slike morajo delovati v nizu in pripovedovati širšo zgodbo, pripoved mora v opazovalcu prebuditi čustva.”
Alessandro zato pri urejanju vedno poišče pomoč, saj želi na svoje delo pogledati še s perspektive nekoga drugega. “Kot fotograf nisem vedno tudi najboljši urednik svojega dela. Pri urejanju sodelujem z ljudmi, ki jim zaupam, in to zna trajati. Za urejanje posameznega dela projekta lahko porabim cel teden ali nekaj mesecev. Sam naredim prvi izbor, nato se pogovorim s sodelavcem in se za nekaj časa umaknem od projekta. To je kot vino, s staranjem postane boljše.”
Eden od najpomembnejših vidikov fotografije in urejanja je najti ravnovesje med estetiko in novinarstvom: “Čeprav pri svojem delu upoštevam načela fotografskega novinarstva, pa si s stališča estetike dopustim delati na najboljši možni način, da naredim boljše slike, ki naredijo močan vtis. Recimo, da želim najti popolno kombinacijo lepote in resnice, saj so takrat slike najbolj evokativne.”
V ta namen je Alessandro začel iz svojih kompozicij umikati nepotrebne elemente in iskati enostavnejše kombinacije, ki so obenem učinkovitejše. “V preteklosti,” dodaja, “sem morda iskal kompleksnejše kompozicije z drugačnimi objekti na različnih ravneh okvirja. Zdaj poskušam razkriti le bistveno.”
V praksi ta poenostavljen pristop pomeni, da iz okvirja umaknem nepotrebne stvari, šum in moteče elemente, da vsebino poenostavim, pri tem pa ohranim kontekst, kot je kraj bivanja. Tako pogosto snemam velike krajine, sredi katere je objekt, le da se morajo pokrajina, ambient in objekt zliti v celoto, saj na koncu koncev prav kontekst pripoveduje zgodbo.”
"To je moja želja – da zapustim lastna pričevanja v nenehnem iskanju tiste popolne kombinacije lepote in resnice, ki jo imenujemo umetnost."
