“Poskusil sem odmisliti mraz, vendar je fizično to skoraj vedno nemogoče. Dolge ure sem sedel na konju, ne da bi se premikal, samo stopala so bingljala v zraku.”
Zime so v Kirgiziji zelo ostre. Temperatura se ponoči lahko spusti do –35 °C, zato je bil ob prvem srečanju s tem okoljem Frederik Buyckx precej pretresen. “Na pot sem se odpravil novembra. Bilo je mrzlo, vendar prvih nekaj tednov ni snežilo, proti koncu pa je začel padati sneg in temperature so padle, zaradi česar pa se nismo odpovedali poti v gore.”
Ko je bil v Kirgiziji, je Frederik bival v vasi blizu mesta At-Bashy, ki v prevodu dobesedno pomeni "Konjeva glava". Tako je poimenoval tudi svoj najnovejši projekt, ki je Frederika močno pritegnil.
“To je moja osebna naloga, saj sem iskal nekaj, kar pogrešam tukaj v Belgiji,” pojasni, “širne planjave, naravo in vse, kar sodi zraven. To je iskanje nekega doživetja, zato sem želel raziskati, kako ta nomadska ljudstva živijo z naravo in kako se zoperstavljajo njeni moči, še posebej pozimi, ko so razmere izredno težke.”
Frederik v svojem projektu beleži življenje polnomadskih pastirjev, ki se enkrat na leto skupaj s svojo živino preselijo z zimskih pašnikov v gorah na veliko toplejše poletne planjave, kjer živijo v svojih jurtah. Prehoditi morajo več kot 100 km, kar pomeni, da potujejo nekaj dni. Takšen način življenja ostaja bolj ali manj nespremenjen več sto let in čeprav bi kdo pričakoval, da ta kultura počasi umira, je to zelo daleč od resnice.
“Zame,” pravi Frederik, “ta projekt sploh ni nekaj, kar se bo zapisalo v zgodovino. Nimam občutka, da bo ta način nomadskega življenja kmalu izginil. Fanta, ki sta mi pomagala na poti, sta stara petindvajset let in pripovedovala sta mi o tem, kako si bosta v gorah ustvarila lastni kmetiji.”
Vse slike v okviru tega projekta so črno-bele, s čimer je Frederik želel poudariti ostre pogoje tega okolja, po drugi strani pa, kot trdi Frederik, “se lahko na ta način bolj poglobim v to, kar snemam, ne da bi me motile barve narave.”
“S pomočjo iskala snemam v črno-beli tehniki, ampak ko naložim neobdelane slike v računalnik, so te barvne, kar me vedno znova najprej zmede,” se nasmehne. “Še preden posnamem sliko, si jo predstavljam črno-belo, mislim celo, da so tudi moji spomini na pokrajino pogosto le črno-beli.”
Ker je Frederik dolgo jezdil na konju, je bilo pomembno, da ima s seboj kolikor se le da malo opreme. V resnici je imel s seboj samo dva fotoaparata in dva objektiva – en Sonyjev α7R III z 28-milimetrskim objektivom z f/2 in drugi z objektivom GM 24–70 mm f/2,8. “Večino časa sem dejansko delal z enim fotoaparatom,” pove, “pri čemer sem fotoaparat z objektivom 28 mm f/2 uporabljal samo za snemanje v zaprtih prostorih. Bilo bi nemogoče vzeti fotoaparat, ki je bil na toplem, in ga uporabiti pri nizkih temperaturah, saj bi trajalo nekaj ur, da se aklimatizira in tako izogne kondenzaciji.”
Frederik je dva različna objektiva na svojih dveh fotoaparatih uporabljal tudi iz praktičnih razlogov. “Odločil sem se, da bom na fotoaparatu za snemanje v zaprtih prostorih uporabil gorišno razdaljo 28 mm, saj mi je všeč kratka in diskretna nastavitev,” pove, “poleg tega sem uporabljal način tihega zaklopa, da ne bi motil družine v njenem okolju.”
Pri snemanju na prostem je objektiv GM 24–70 mm f/2,8 ponudil različne možnosti v zvezi z goriščno razdaljo, za kar pa niso bili potrebni različni objektivi. “Jezdil sem konja in nosil dva ali celo tri pare rokavic,” se nasmehne Frederik, “z eno roko sem držal uzde, v drugi pa sem imel fotoaparat, zato je bilo zares nemogoče zamenjati objektiv.”
V teh ekstremnih pogojih si je Frederik pomagal tudi s funkcijo neprekinjenega samodejnega ostrenja, ki jo ponuja α7R III. “Prvič sem jo primerno uporabil, ” pravi, “fotografiral sem namreč ljudi in konje, ki so se premikali, in to s konja, ki se je tudi premikal, zato mi je neprekinjeno samodejno ostrenje zares bilo v veliko pomoč pri izostritvi vsega, kar sem želel posneti.”
Ali si je pri snemanju slik v tako zahtevnih pogojih poleg s svojo opremo Frederik pomagal še s čim drugim predstaviti svoje zgodbe? “Absolutno sem se najprej seznanil z ljudmi, ki sem jih želel fotografirati. V obdobju treh let sem ta mesta obiskal zelo pogosto,” pojasni, “z njimi sem se lahko spoprijateljil in vzpostavili smo kar trdne vezi. To so zelo odprti ljudje, čeprav se v resnici težko sporazumevamo, saj ne govorijo angleško, jaz pa ne njihovega jezika, ker pa sem bil dobrodošel v njihovem domu, sem se enostavno vključil v njihovo skupnost.”
"Fotografija mi pomaga komunicirati s svetom, ki me obkroža, ga raziskovati in bolje razumevati. Prav zaradi fotoaparata se tudi vedno znova znajdem sredi kakšne nove pustolovščine."
