Vsak študent narave vam bo povedal, da so spremembe progresivne. S prilagajanjem in inovativnostjo se ustvarjajo nove niše, vrste pa cvetijo v raznolikosti. Bi lahko rekli, da velja enako tudi za fotografijo življenja v divjini? V času, ko je zaradi razvoja fotografske tehnologije lažje kot kadar koli doslej ustvariti ostre slike, polne podrobnosti, je narediti nekaj drugačnega postalo nujno, če želiš izstopati.
V preteklih dveh letih se je strokovnjak za življenje v divjini, Andreas Hemb, posvetil prav tej nalogi.
“Pri svojem delu sem se deloma,” pojasni Andreas, “začel odmikati od čistih dokumentarnih posnetkov, da bi odkril drug vidik fotografije življenja v divjini, ki se v večji meri posveča zajemanju čustev, ki jih vzbudi nek obstoj. Jaz temu rečem ‘meja med sanjami in resničnostjo’, ki ima bolj namen vzbuditi neko čustvo kot pa narediti posnetek živali. Morda ste nek ‘normalen’ posnetek videli že tisočkrat, ampak z drugačnim prikazom bo vzbudil zanimanje.”
Risanje na široko ozadje v fotografiji. Andreas zna preseči omejitve običajne fotografije divjih živali. Ker je bil v preteklosti že pokrajinski fotografije, mogoče potegniti vzporednico med fotografijami, ki jih je opravljal v preteklosti, in fotografijami, ki jih ustvarja zdaj.
Čeprav Andreas uporablja sestavne elemente krajinske fotografije, je za odlične posnetke nujno strokovno poznavanje fotografiranja življenja v divjini. “Seveda je treba poznati vse običajne elemente fotografije, kot so svetloba, ozadje in tako naprej,” pove, “vendar je treba tudi znati posneti žival v posebnem trenutku. To pomeni, da so potrebne dobre terenske izkušnje, da bi se žival dobro počutila v bližini človeka, ki je dovolj blizu, da lahko posname sliko. Poleg tega je treba tudi razumeti vedenje živali, način, kako se giblje, kako se odziva na okolje, da se lahko predvideva – tisti pravi trenutek za posnetek se namreč lahko zelo hitro za vedno izgubi.”
Na nedavnih posnetkih v rodni Švedski in na Floridi je Andreas s fotoaparatoma α7R III in α9 ustvaril čudovito serijo umetniških posnetkov narave. Tako na primer pojasni, da je s tehniko sledenja (panning) za snemanje snežne čaplje, ki je lovila ribo, uporabil hitrost zaklopa 1/60 s, kar je “veliko počasneje od običajne hitrosti za snemanje življenja v divjini, zato je z namensko zameglitvijo gibanja glava ostala dokaj izostrena in vidna, krilo ter ozadje pa sta zamegljena.”
Za snemanje silhuet in subjektov z osvetljenim ozadjem se elektronsko iskalo in histogram resnično izkažeta, pravi, “saj dobim takojšnje povratne informacije ter nagonsko vem, kako se moram prilagoditi svetlobi, bodisi ročno bodisi z izravnavo osvetlitve. Snemanje pri šibki sončni svetlobi je postalo veliko enostavnejše, poleg tega se izognem poškodbam oči. Tihi zaklop, IBIS in elektronsko iskalo uporabljam za posnetke pod ostrim kotom, kot so silhuete močvirnikov ter labodi na lesketajoči se vodni gladini, ko se jim skušam približati v plovečem skrivališču.”
Na enem od svojih floridskih posnetkov aligatorja, ki plava med šibkimi vodnimi odsevi, je Andreas spretno zasukal sličico. Tako gledalec najprej vidi drevesa in nebo, šele nato aligatorja. Občutek v trenutku, ko človek zagleda plenilca, spominja na primarni strah. “Tehnika je izjemno preprosta,” se nasmehne, “in malce temelji tudi na presenečenju. Primer izjemno preprostega drugačnega pristopa. Upam, da se bodo gledalci, tako kot pri drugih posnetkih, ustavili in razmislili o lepoti divjih živali in nenazadnje o tem, kako ohraniti naravo za prihodnje generacije.”
"Na sliki je lahko veliko več, kot le odraz tistega, kar nas obkroža. Prizadevam si preseči dokumentarni vidik fotografije, mislim, da mora slika prebuditi čustva."
Že od nekdaj sem rad opazoval divje živali,” pravi, “in to sem vzljubil s fotografiranjem pokrajine, ko sem skušal v fotografijo vstaviti nekaj živega. Čeprav je lahko pokrajina čudovita, je nekaj manjkalo. Življenje doda sliki nekaj dinamičnega.
