Za fotografa življenja v divjini Gustava Kiburga so jesenske barve v času, ko se poletje počasi poslavlja, popolno ozadje. “Vedno razmišljam o barvah,” nam pove. “Tuhtam, kam bi moral sesti in kakšno bo ozadje. Gledam, kje je drevesna veja in kakšne barve je listje za njo. Tudi preden posnamem prvo sliko, vedno razglabljam o veliko stvareh, ki jih moram upoštevati.”
Za eno od prvih snemanj na terenu si je Gustav lansko jesen izbral gozd, kjer je s Sonyjevim fotoaparatom α7R IV fotografiral rdeče veverice. “Jesen je odlična za fotografiranje teh zabavnih živali. V tem času je njihovo krzno gostejše, okoli ušes jim zrase dlaka, ki jih čez zimo varuje pred mrazom.”
Povsem normalno je, da bi za snemanje majhnih in hitrih veveric izbrali fotoaparat s hitrejšim delovanjem, kot je Sony α9 II, vendar ima Gustav številne tehtne razloge, zaradi katerih je za ta projekt izbral α7R IV, ki se je izkazal za idealnega.
Jeseni so veverice zelo aktivne, pove Gustav, saj zbirajo hrano za zimske mesece. Kako mu je torej α7R IV pomagal posneti njihove vragolije? “Ugotovil sem, da je to odličen fotoaparat za snemanje njihovega premikanja in dejavnosti,” pojasni. “Senzor z 61,2 milijona slikovnih pik producira toliko podrobnosti, da jih je dovolj za velike natise, tudi če sliko obrežem. Vedno trdim, da za slikanje življenja v divjini dosega ni nikoli preveč, s čimer mislim seveda goriščno razdaljo. To, da lahko sliko obrežem in dobim popolno kompozicijo, je fantastično.”
Za fotografa življenja v divjini je goriščna razdalja objektiva očitno najpomembnejša in tako kot za mnoge druge fotografe je tudi za Gustava Sonyjev objektiv GM FE 400 mm f/2,8, s katerim je posnel slike z rdečimi vevericami, eden od najljubših. Med priljubljenimi Gustavovimi objektivi pa je še G OSS FE 200–600 mm f/5,6–6,3, ki ga priporoča ljubiteljskim fotografom, ko se želijo preizkusiti v fotografiranju življenja v divjini. “Zame je to popoln objektiv za snemanje življenja v divjini,” pove. “Ponaša se z odlično goriščno razdaljo za divji svet; veverico v gozdu lahko fotografiram s 300-mm goriščno razdaljo, ko pa na drevesu opazim majhno ptico, lahko hitro zumiram do 600 mm. Poleg tega ima zaslonko z 11 lopaticami, kar pripomore k temu, da subjekt lepo izstopa ob odlični zameglitvi ozadja.”
Fotoaparat α7R IV preseneča še s hitrostjo samodejnega ostrenja. Gustav uporablja funkcijo samodejnega ostrenja s sledenjem, za katero pravi, da je popolna za snemanje življenja v divjini. “Med snemanjem sem s kotičkom očesa ujel kragulja, ki se je približeval veji,” razloži. “Kragulji letijo zelo hitro, zato ni veliko časa za odzivanje ali razmišljanje o sliki. Obrnil sem se in ga s fotoaparatom v delčku sekunde izostril ter posnel – fotoaparat je sledil hitremu odzivu.”
Gustava močno zanimajo barve in je najboljši, ko je vreme slabo. “Slabo vreme prinaša barve,” zanosno pove, “ne maram sonca. Sončna svetloba je močna in ob izraziti svetlobi so takšne tudi sence. Ven se odpravim, ko je oblačno, saj takrat barve pridejo do izraza. S kontrastom, ki ga ponuja objektiv, je mogoče videti vse močne naravne barve, še posebej jeseni. Včasih uporabim tudi polarizator, s katerim barve še obogatim, predvsem v mokrem gozdnem okolju. S takšnimi barvami naravni habitat veveric pride do izraza in je obenem odlično ozadje za njihov zimski živahno rdeč kožuh.”
Gustav pravi, da ima po dolgem dnevu fotografiranja veveric in ptic ter katere koli druge živali, na katero naleti v gozdu, hitro tudi po 1000 slik. Vprašanje je, kaj se zgodi z vsemi temi fotografijami. Za senzor z 61 milijoni slikovnih pik je to veliko slik, ki jih je treba shraniti. “Obdržim najboljših 10 do 15 in izbrišem preostalih 985,” se nasmehne Gustav. “Ne razumem tistih, ki pravijo, da zaradi slik višje ločljivosti potrebujejo veliko več prostora za shranjevanje. Ljudem želim pokazati najboljšo sliko, ne pa stote najboljše. Nobene od drugih fotografij nikoli ne uporabim, zato jih izbrišem, saj bi samo zavzemale prostor na trdem disku – in težava je rešena.”
"Slabo vreme je barvito vreme"
