Športnica po eni strani, ki se je leta kalila na športnih tekmovanjih, začinjenih po drugi strani z nekaj fotografske gorečnosti. Vse skupaj je privrelo na dan na nekaterih najbolj razburljivih svetovnih športnih dogodkih. Kakšen je rezultat? Fotografinja, ki je tako osredotočena kot najboljši športniki – nekaj, kar športnika potisne na tekmovalni vrh in zaradi česar so slike izpolnjene z iskrenostjo človeka z izkušnjami. Pozdravite Mine Kasapoğlu.
“Če nisem izčrpana,” se nasmehne, “se sprašujem, če sem morda kaj zamudila!” Ta pristop izvrstno povzame Minejin način dela. Ko se popolnoma posveti temu, kar snema, je predana dogajanju, tako kot sami športniki. To je nekaj, kar je mogoče doseči le s pristnim in strastnim navdušenjem nad objektom snemanja.
“Pri fotografiranju športnih dogodkov je zame morda najpomembnejše to, da se prepustim trenutku – tako kot športniki. Moje najboljše slike so posnetki trenutkov, ko vse drugo zbledi, mene pa vodi avtopilot. Stvarem pustim, da me prevzamejo. Tudi če sem kaj načrtovala, me začne voditi nagon. Ko me trenutek prevzame, nisem ne lačna ne žejna, ne občutim ne mraza ne vročine. Razmišljam le o sliki. Zlijem se s fotoaparatom in na koncu snemanja se vrnem domov popolnoma izčrpana.”
Mine, ki zdaj fotografira na športnih tekmovanjih po svetu, vključno s poletnimi in zimskimi olimpijskimi igrami, je začela smučati pri dveh letih, da bi že pri štirinajstih postala članica turške državne ekipe. Pri šestnajstih letih je presedlala na deskanje na snegu, vendar se tekmovanj ni udeležila vse do leta 2006, ko je deskanje na snegu postalo olimpijska disciplina.
V tem prehodnem obdobju je študirala tudi fotografijo na fotografskem inštitutu Speos v Parizu.
“Nekaj časa sem se s športom in fotografijo navdušeno ukvarjala ločeno. Ustvarjala sem portrete, modne fotografije in fotografirala svoje življenje v dvajsetih. Rada sem portretirala ljudi iz resničnega življenja, preživljala čas z njimi in jih spoznavala. Vedno bolj so me privlačili nepotvorjeni življenjski trenutki in zame ni nič bolj pristnega od športa. Takrat sem ugotovila, da lahko šport in fotografijo združim.”
Čeprav se na koncu ni uvrstila v ekipo za olimpijske igre v Vancouvru leta 2010, pa je Mine štiri leta pred igrami skoraj vsak dan trenirala v upanju, da se jih bo udeležila. Ne glede na to, da ji ni uspelo, pa je bila to dobra popotnica za to, kar je postala pozneje: “Fotografiranje je v meni prebudilo enake občutke kot tekmovanja. Kot športnici mi leta 2010 ni uspelo priti na olimpijske igre, zato pa sem bila tam kot fotografinja: to je bila moja prva prava služba, od takrat naprej je šlo zares.”
Na svojih posnetkih Mine išče tisti isti element resničnosti in iskrenosti, zato meni, da je njena naloga prikazati čustva, ki se porajajo v tekmovalcih na posameznih tekmovanjih. “Želim ujeti trenutna čustva športnika tako, da jih bo občutil tudi gledalec.”
Kakšne stvari torej išče? Kako ustvari dovolj dinamično sliko, da v gledalcu vzbudi čustveni odziv? Mine razloži: “Ena od osnovnih stvari, ki jih želim, je čisto ozadje. Čeprav želim odpraviti vse moteče elemente, pa le ne gre zgolj za estetiko. Želim, da fotografija pokaže, kako športnik razmišlja – popolnoma osredotočeno. Veliko je odvisno od kompozicije pa tudi od uporabe ustreznih objektivov, kot je FE 70–200 mm f/2,8 G Master, ki ga veliko uporabljam.”
“V trenutku, ko objekt, na primer smučar, drvi naravnost proti, moram biti zelo spretna, da ga ne izgubim. S Sonyjevim α9 so stvari veliko enostavnejše, kot so bile doslej. Včasih uporabim nastavitev širokega območja samodejnega ostrenja, na primer, ko je objekt zelo blizu, čeprav po navadi za območje samodejnega ostrenja izberem možnost prilagodljivega območja, kar pomeni, da ga lahko premikam znotraj okvirja in pustim, da neprekinjeno samodejno ostrenje izbere objekt ter ohrani njegovo izostritev.”
“Če želim dobiti ta čustveni odziv, moram poiskati pravo energijo, nekaj v gibanju športnika, zaradi česar mi zastane dih – pri tem so zaporedni posnetki s hitrostjo 20 sličic/sekundo, ki jih ponuja α9, v veliko pomoč. Na tekmovanjih športnika ne morem prositi, naj neko dejanje še enkrat ponovi, vendar pa hitrost 20 sličic na sekundo pomeni, da lahko tisti najpomembnejši trenutek izberem med urejanjem posnetka. Tisti trenutek, ki vzbuja pravi občutek. To je neverjetno in moje delo je zato veliko enostavnejše. To seveda ne pomeni, da lahko poljubno zajemam fotografije, pomaga pa mi, da ustvarim najboljše fotografije.”
Mine je ugotovila, da najprimernejši čas za zajem odličnega posnetka ni čas med tekmovanjem, temveč čas tik pred začetkom nekega dogodka: “Teh trenutkov ni nikoli preveč, saj so mi tako zelo blizu. Lahko si jih predstavljam. Vse življenje treniraš in zdaj čakaš na rezultat svojega dela – tekma pa lahko traja le 20 sekund. To pomeni, da je v tistem trenutku energije, ki jo iščem, morda največ. Zgodi se lahko marsikaj in prav zaradi vseh teh možnosti imam tako rada prav te trenutke. Športnika posnamem, tik preden doseže nekaj izjemnega. Če to primerjam s časom po tekmi, ko se tekmovalec smeji ovešen z medaljo – teh slik imam preprosto dovolj. Nič nimam proti njim, vendar me bolj zanima, kaj so športniki počeli, tik preden se je tekma začela.”
Za Mine je najpomembnejše, da najde navdih v športnikih, ki jih fotografira, zato so njene slike v mnogočem posvetilo tem ljudem. To je ta tekmovalni element – osredotočenost – ki spodbuja njeno fotografijo tako, kot jo je spodbujal kot športnico. “Vem, koliko napora je treba vložiti in kako težko je priti do tja, zato so zame vsi ti športniki junaki že samo zato, ker se jim je uspelo uvrstiti na igre. Želela sem biti med njimi, pa mi ni uspelo. Oni so tisočkrat boljši, kot sem bila jaz, zato ostajam skromna. Če sem torej kdaj utrujena ali slabe volje, poiščem navdih pri njih, saj menim, da si zaslužijo odlično fotografijo. Vedno želim ustvariti sliko, na kateri so videti lepo, zato niti pri urejanju nikoli ne izberem slik, kjer so doživeli neuspeh. Želim jih predstaviti kot junake.”
"Iskanje svetlobe, energije in čustev, zajetih ob ravno pravem času"
