Pogovor o fotoaparatih z Bobom Martinom

Boba Martina, ki ima za sabo 30 let izkušenj, ni treba posebej predstavljati kot vodilnega strokovnjaka na področju vrhunske športne fotografije. Bob je α7R II prvič uporabil pred dvema letoma, spodbudila pa ga je zmogljivost popolnoma tihega fotografiranja. Te odločitve ni nikoli obžaloval.

Nedavno nam ga je uspelo ujeti med njegovimi številnimi nalogami in pogovarjali smo se o njemu najljubših Sonyjevih fotoaparatih ter objektivih.

Imam prav, če rečem, da ste zelo navdušeni nad tehnologijo, ampak samo, če ste zaradi nje v prednosti pri svojem delu?

Če lahko kako izboljšam svojo fotografijo, bom uporabil vsak najmanjši pripomoček, ki je na voljo – zakaj pa ne? Na digitalno fotografijo sem prešel, ko je začela postajati dobra, enako velja za samodejno ostrenje. Brezzrcalni fotoaparati so zame še en velik skok naprej zaradi prednosti, ki jih lahko ponudijo.

Ko sem prvič videl Sonyjev fotoaparat, sem ga hotel imeti takoj, ker je tih, ni mi pa bilo všeč elektronsko iskalo. Ko sem pretehtal negativne in pozitivne lastnosti, sem tudi to sprejel ter zdaj menim, da je to najmočnejši prodajni argument in funkcija, brez katere si fotoaparata ne predstavljam več. Ko ustvarjam portrete pri zahtevni osvetlitvi, si ga lahko ogledam v predogledu in se hitro prilagodim. Tu je še tihi zaklop, zaradi katerega subjekt niti ne ve, da ga snemam. S portretirancem se lahko pogovarjam, da ostane sproščen, medtem ko jaz izbiram nastavitve.

Tihi zaklop je ogromna pridobitev. Ljudje so vajeni slišati klikanje, zato se ob vsakem zvoku zaklopa malce premestijo ali spremenijo izraz, ampak s tihim fotografiranjem je fotograf spet dobil nadzor v svoje roke, on je tisti, ki portretirancu pove, kdaj je videti dobro, ne pa zvok zaklopa.

Tako sem lahko zraven Tigra Woodsa pri njegovi 18. luknji, ko se pripravlja na udarec, ki mu bo prinesel naslov skupnega zmagovalca, pa ga ne motim, saj ne ve, da snemam s hitrostjo 20 sličic na sekundo.

Kot sem že povedal, mislim, da se je športna fotografija izboljšala zaradi tehnologije fotoaparatov, saj nam ni treba več razmišljati o tehniki in loviti pravega trenutka. Morda so novinarski in umetnosti fotografi na športne fotografe kdaj v preteklosti gledali kot na drugorazredne fotografe, saj naj bi samo lovili pomembne trenutke, ampak z opremo, ki nam dandanes tako močno pomaga, se po mojem mnenju lahko brez skrbi osredotočimo tudi na umetniško naravnano kompozicijo ter osvetlitev.

Je bil za vas prehod z DSLR-ja na brezzrcalni fotoaparat enostaven?

Ni bilo enostavno, ne. Potrebovala sem kar nekaj mesecev, preden sem začela Sony uporabljati bolj samozavestno. Z DSLR-jem iste znamke delam že leta in lahko rečem, da delam že intuitivno. Sony sem uporabljala ob svojih DSLR-jih in tako postopoma pridobivala samozaupanje, da bi na koncu vendarle zamenjala fotoaparat. Še posebej uporabna se mi zdi Sonyjeva zmogljivost nastavitev po meri, s katero so lahko funkcije, ki jih najpogosteje uporabljam, enostavno dostopne.

Razen tehnologije za fotoaparate, s katero ste očitno zadovoljni, bi se lahko pogovorili o objektivih

Iskreno povedano me je na začetku dela s Sonyjevim fotoaparatom zanimal le vidik tihega delovanja in mislil sem, da bom še naprej uporabljal svoje objektive DSLR z adapterjem. Vendar sem ugotovil, da so nerodni, zmogljivost samodejnega ostrenja pa ni dosegala pričakovanj, zato sem hitro začel preizkušati objektive serije G Master.

Morda gre za to, da Sonyju ni treba razvijati objektivov za razpoložljiv sistem ali ker uporabljate najnovejšo optično tehnologijo, ampak objektivi serije G Master so s svojo ponudbo naravnost neverjetni, še posebej objektiv 70–200 mm f/2,8, ki je po mojem mnenju pustil konkurenco daleč za seboj. Mislim, da imajo Sonyjevi objektivi ogromno prednost, ker so bili od začetka razviti kot digitalni objektivi. To so sodobni objektivi, izdelani za sodobne fotoaparate. Zame pomenijo še eno skrb manj, ker so Sonyjevi objektivi enostavno združljivi z visokoločljivostnimi senzorji. Nikoli ne bom razumel, zakaj celo nekateri "manjši" objektivi, ko smo že pri tem, kot je na primer 12–24 mm f/4 G, niso označeni z blagovno znamko G Master, saj gre za izjemno ostre objektive. Nekateri se odločijo za 24–105 mm f/4 G, ki je še en fantastičen kos.

Zdi se, da uporabljate precej različnih objektivov. Vam je kateri še posebej pri srcu? Kot sem že omenil, imam res rad objektiv serije G Master 70–200 mm f/2,8, zato ga uporabljam za večino posnetkov. Imel sem tudi to srečo, da sem pred kratkim dobil v roke G Master 400 mm f/2,8, ki je postal glavni objektiv vseh resnih športnih fotografov. Razen odlične optične zmogljivosti ima ogromno prednost tudi zaradi svoje teže, še posebej za nekoga, kot sem jaz, ki se med fotografiranjem precej premika. Osupnila pa me je zmogljivost tega objektiva ob uporabi telekonverterja z zanesljivima hitrostjo ostrenja in ostrino. S svojo sprednjo težo je tudi močno priročen, ko moram na hitro narediti posnetek. Preden sem dobil 400-milimetrskega, sem s seboj nosil 100–400-milimetrski G Master in priznam, da nisem pričakoval veliko. Na podlagi prejšnjih izkušenj sem se otepal dolgih zoomov in se vedno raje odločil za glavni objektiv, če je bilo le mogoče, vendar sem se odločil, da ga preizkusim, ko sem v Etiopiji snemal Moja Faraha. Imel je neke televizijske intervjuje in iz ozadja sem poskusil ujeti nekaj močno približanih portretov. Dejanska ostrina me je povsem osupnila, zato me ta objektiv zdaj spremlja povsod.