Pripovedovanje zgodbe o mestu

“Popotniška fotografija nam omogoča, da vidimo čudovite dele sveta na daljavo,” pravi İlkin Karacan Karakuş, “vendar bo resnično dobra popotniška slika gledalca pripravila do tega, da se odpravi na mesto s slike.”

Čeprav je Ilkin v okviru svojega dela prepotoval ves svet, je mesto, ki ga najbolje pozna in kjer je ustvaril nekaj svojih najboljših nepozabnih slik, njegovo rodno mesto Istanbul. Rezultati Ilkinovega dolgoletnega fotografiranja na znamenitih mestnih ulicah dokazujejo, da poznavanje mesta lahko pripomore k ustvarjanju še lepših slik.

“Raziščem lastnosti nekega mesta in kako se odziva na svetlobo in letne čase,” pojasni İlkin, “vprašam se na primer, ali sta zgodovinska mošeja Ortaköy in Bosporski most lepša ob sončnem zahodu ali sončnem zahodu? Le ko ocenite vse te dejavnike,” pove, “boste tam ob pravem času in s pravo opremo – tako se tudi odpre priložnost, da boste pri ljudeh pustili vtis.”

Odličen primer takšnega naštudiranega pristopa je mogoče zaslediti na İlkinovi fotografiji krvavordeče lune v časovnih presledkih – pojav, ki se zgodi le vsakih 149 let –, ko se luna spušča izza svetovno znanega stolpa Galata. Ilkin je za kompozicijo stolpa uporabil 200-mm goriščno razdaljo, vendar je na sliki pustil dovolj prostora za premikanje lune med spuščanjem; uporabil je funkcijo intervalnega snemanja, ki jo ponuja Alpha 7R III, in nastavil zaklop tako, da se je sprožil vsakih pet minut ves čas pojava. “Podobe sem združil pozneje med urejanjem,” pojasni, “vendar je bilo seveda najpomembnejše dobiti potrebne slike. Da bi ga spoznal, sem to mesto začel raziskovati veliko prej, velikokrat sem na tem mestu snemal druge lune, da bi ugotovil, kaj deluje in kje moram biti. Ko sem naslednje jutro svoje slike opazil v številnih državnih in mednarodnih medijih, sem bil zelo srečen,” se spominja, “v glavnem zato, ker sem svetu lahko predstavil svoje rodno mesto, kjer sem odraščal in kjer še vedno živim.”

“V lepih, živahnih mestih, kot je Istanbul,” prizna İlkin, “na ulicah ni težko najti čudovitih tem. To je lahko prodajalec koruze, otroci med igranjem nogometa ali mestni tramvaj, ki se prebija skozi dež ... ampak pravi izziv, zaradi česar bo neka slika v gledalcu vzbudila čustva, je najti pravo svetlobo ali prave okoliščine – seveda sta sončni vzhod in zahod takšen čas. Ko je sonce nizko, se svetloba neverjetno lepo lomi, se odbija od od starodavnega kamenja, da osvetli portrete ali pa razkrije dim, ki se vali z žarov v restavracijah, s čimer se ulica zavije v meglico.”

Obenem je ob sončnem vzhodu ali zahodu lahko težko doseči natančno osvetlitev in takrat se İlkin zanese na izjemen dinamični razpon in bitno globino, ki jo ponuja Sonyjev fotoaparat α7R III. “Vedno raje snemam v ročnem načinu ob uporabi elektronskega iskala, ki me vodi,” pojasni, “in rezultati tega so odlični, vendar snemam tudi v načinu Raw, saj lahko preprosteje urejam osvetljena in zasenčena območja. Ob uporabi nestisnjenih 14-bitnih datotek formata RAW zajamem najrazličnejše podatke, ostalo pa je odvisno od mene, pri čemer pri urejanju ni nobenih omejitev.”

“S takšno opremo,” nadaljuje, “je verjetnost, da boste ujeli bežne trenutke na ulici – takšne neponovljive, kot je ta – večja. Z njo so refleksi boljši, možnosti za tehnično popoln rezultat pa so najboljše. Ker so Sonyjeva ohišja tako majhna in lahka, imam lahko na poti vedno dva fotoaparata z nameščenima objektivoma, saj me sploh ne obremenjujeta. S seboj tako na primer vzamem objektiv 16–35 mm f/4 ZA OSS na enem in objektiv 24–70 mm f/2,8 GM na drugem, da ne izgubljam časa z menjavanjem objektivov ter lahko nemudoma spremenim pogled.”