Oči to imajo

Dober portret so čustva, ujeta v trenutku, resnica, ki se razkrije v delčku sekunde, in je zabeležena. Če želi fotograf ujeti takšen trenutek, mora biti pripravljen. Tako vsaj pravi specialist za portrete in modo Robert Wolanski, ki je svojo poklicno pot zgradil z lovljenjem takšnih trenutkov ter ustvarjanjem vrhunskih portretov.

Pot do resnice se za Roberta začne s komunikacijo, čeprav se na koncu zanese na svojo sposobnost odločnega odzivanja. Takšni trenutki so namreč lahko le bežni.

Kot pove, se je v bolj poglobljenem odnosu s subjektom seveda lažje dokopati do takšnih trenutkov, čeprav je to lahko težko pri snemanju tako ikoničnih imen.

“Zame je najpomembnejše, da pred snemanjem vzpostavim stik, če je le mogoče, ampak to se zgodi bolj redko. Težko si je namreč predstavljati, da bi si denimo Pierce Brosnan ali Sting vzel trenutek, spil kavo in malce pokramljal z mano.” se nasmeji. “Takšne priložnosti se skoraj vedno zgodijo spontano med projektom, kot je premiera koncerta ali filma. Paradoksalno pa je, da pogosto prav takrat ulovim trenutek za kratek klepet. Morda med odmorom za ličenje ali pomerjanje kostima, ni nobenega pravila,” pojasni, “ampak z izmenjavo parih besed pred snemanjem, pa četudi zgolj o vremenu ali pa o otrocih, takrat se energija začuti.”

Biti pripravljen, pomeni odzvati se trenutku in pri tem se Robert zanaša tako na fotografsko opremo kot tudi na svoje znanje obvladovanja razpoložljive svetlobe. Redko je brez Sonyjevega fotoaparata α7R III ali RX1R II in pravi: “Mislil sem, da bo težko preseči zmogljivosti fotoaparata α7R II, ampak kljub na videz majhnim, čeprav velikim, spremembam, je α7R III fotoaparat, o katerem sanja vsak fotograf.”

Za Robertovo delo je še posebej pomemben en način. “Pogosto se rad pohvalim, da nisem ‘tehničen’ tip, ne poznam menija fotoaparata od začetka do konca, ampak med vsemi uporabnimi funkcijami je zame ena, ki jo zares potrebujem, to pa je samodejno ostrenje oči. Veliko mi pomeni, saj je z njo ostrenje popolno v trenutku, ko ga potrebujem – tista ena sekunda resnice, ki jo je mogoče videti v očeh. Funkcija samodejnega ostrenja oči odpravi tveganje in mi omogoča, da se posvetim komunikaciji s subjektom, procesu, ki me pripelje do pravega trenutka. Dela brez te funkcije si sploh ne predstavljam več.”

Fotoaparat α7R III je za Roberta zanimiv še zaradi “svoje fizične velikosti v primerjavi s tem, kako vsestranski je. Neverjetno je, da je lahko vrhunski mehanizem, ki je tehnično tako zmogljiv, za več kot polovico manjši od fotoaparata, ki sem ga uporabljal prej. Ne glede na čas in prostor želim ob sebi vedno imeti profesionalni fotoaparat, potrebujem pa takšnega, ki ne zasede pol prostora v moji torbi.”

Njegov α7R III je skoraj enakovreden objektivu FE 55 mm f/1,8 ZA, “zaradi svoje kakovosti in ker izpolnjuje 95 % mojih zahtev. Preostalih 5 % mi ponudi objektiv GM FE 70–200 mm f/2,8, ki ga pogosto uporabljam za snemanje med 105 in 135 mm.”

Za priložnosti, ki se ponudijo spotoma, ima v svoji opremi s seboj še majhno LED-luč, pri čemer priznava: “Odkar uporabljam Sonyjev fotoaparat, se je moj odnos do osvetlitve povsem spremenil, saj je visoka kakovost zagotovljena z visokimi nastavitvami vrednosti ISO. Ob pomanjkanju kompleksne osvetlitve pa je vzdušje intimnejše in prijaznejše.”

To pomeni, da ob trenutni svetlobi delo poteka enostavneje, in prav to je mojstrsko izpopolnil, ko je delal za film in televizijo: “Osebno za svoje portrete raje uporabljam fiksno, filmsko osvetlitev, neprekinjeno osvetlitev namesto bliskavic. Želim videti učinek ali pa ga nadgraditi. Rad ustvarim vzdušje, ki ga svetloba naravno dopolnjuje.”

Kako torej Robert ve, da je trenutek popoln? Kdaj je subjekt, ki ga fotografira, povsem odkrit? "Spet smo pri očeh," pravi Robert, “nanje lahko gledamo, kot na kompas, ki kaže pravo smer. Kompozicija je zame skoraj vedno v ozadju, saj sem osredotočen na oči. Preprosto čakam na trenutek, ko subjekt pozabi nase, se odpre in se z vso iskrenostjo zazre vame in takrat ustvarim podobo duše.”