Čas je, da se predamo navdušenju

“Zame so čas, izbira pravega trenutka in brezčasje bistvene komponente fotografije,” pravi Daniel Ronnback. Nikjer drugje to ne drži bolj kot v njegovem nedavnem projektu, ki je posvečen Lofotskim otokom na Norveškem. Pustolovski posnetek prikazuje Daniela med vzpenjanjem proti vrhu v arhipelagu, ki je tako poleti kot pozimi med najbolj vrtoglavimi, kar pomeni, da se je dobro zavedal razločnih sprememb v pokrajini.

“Pozimi so otoki in gore skorajda monotoni,” pojasni, “nato pa se s slikami poleti spremenijo v ta veličastna platna zelene, rdeče in zlate.”

Kako torej dojemamo čas? Domnevno lahko le s človeške perspektive, zato so v Danielove slike vpeti ljudje, ki tem čudovitim prizorom dajejo kontekst. Včasih je na sliki predstavljen sam, včasih kdo drug, ampak zgodbo vedno pripoveduje ob prisotnosti človeka, gledalcu pa pusti, da sam občuti velikost lokacije in si predstavlja sebe na njej.

Daniel poskrbi za popolno kompozicijo teh figur na posnetkih tako, da jih postavi, “na čista območja ali proti svetlobi, s čimer ustvarim kontrast in dobim pravi učinek, s komplementarnimi barvami pa pritegnem pogled opazovalca. Bolj kot figura izstopa na ozadju, globlji je občutek, ki ga slika vzbudi v gledalcu, podobno kot na tej sliki, kjer občutite vznemirjenje ob pogledu na silhueto plezalca, ki stoji na vrhu.”

Daniel se zanaša na svojo opremo Alpha, ki poskrbi za natančno izostritev njegovih objektov, kljub temu pa ni dovolj nato poskrbeti le še za kompozicijo posnetka. “Vem, da je izostritev zelo dobra,” pravi Daniel, “saj fotoaparat preprosto usmerim proti osebi in se zanesem na funkcijo ostrenja. To mi omogoča, da grem še dlje, še višje in se posvetim kompoziciji ter okolici.”

Tako kot minevanje časa obstaja tudi izbira pravega trenutka. Prihod na izbrano lokacijo v pravem trenutku in ob pravem vremenu je treba načrtovati, zato Daniel svoja potovanja natančno razišče in se nanje pripravi. “Da bi imel čas in bi lahko posnel želene fotografije, se moram dobro pripraviti,” pravi. “Najprej vse označim na zemljevidu,” nadaljuje, “zabeležim čas, ki ga potrebujem za vožnjo od ene točke do druge in za pohod do razgledne točke. Ugotovim tudi, kje se bo dvigalo ali spuščalo sonce. Nato preverim dnevno vremensko napoved in na koncu si lahko rečem, da bo to jutro najboljše za to lokacijo.’”

“Za dostop do teh mest in njihovo fotografiranje sta teža in prostornina opreme zelo pomembni,” pojasni Daniel. “V okviru projekta Lofotskih otokov sem snemal s fotoaparati α9, vendar uporabljam tudi fotoaparate α7R III, katerih zasnova je vedno ustrezala mojemu načinu snemanja. Pomembno je, da s seboj nimam veliko opreme in da se lahko hitro premikam. Na pohod pogosto vzamem eno ohišje ter en objektiv in ker so fotoaparati Alpha tako lahki in majhni, lahko vse, kar potrebujem, pospravim v majhen notranji predal za fotoaparat v svoji torbi. Seveda so vzdržljivi, tako da so med smučanjem varno pospravljeni v nahrbtniku in tudi če padem ali mi fotoaparat pade iz rok, doslej ni bilo težav.”

Po dolgih kilometrih hoje in ko se časovni okvir izzide, sem nagrajen tudi s kakovostjo slik, narejenih s fotoaparati Alpha,” pove Daniel. “Ena od standardnih stvari je dinamični razpon senzorja. Potencial za urejanje je velik, tako da časovni okvir ni izgubljen, če je nekaj malce preveč osvetljeno. Potem je tu še njihova ogromna ločljivost, po zaslugi katere lahko osebo, ki jo opazim na robu okvirja, preprosto izrežem, ne da bi izgubil ogromno sliko.”

“Vsako mesto ima svoje brezčasne podobe,” zaključi, “in v resnici samo prehajamo skoznje. Lofoten se ponaša s tem edinstvenim kontrastom zaradi morja, jezer in gora, ki se dvigajo naravnost iz vode, in mislim, da sem ga res dobro zaobjel na tej sliki. Ob pogledu na to res edinstveno pokrajino je vedno mogoče odkriti kaj novega, zato se bom tja zagotovo še vrnil ter se odpravil še dlje in še višje, da bi poiskal nova mesta za fotografiranje, saj je čas tam vedno dobro izkoriščen.”