Divji v srcu

Kyle Meyr

Če si ogledate fotografije Kyla Meyrja, boste opazili nekaj drugačnega. Na njegovih slikah igra pokrajina glavno ali stransko vlogo, nič manj pomembno od športnikov in dogodivščin, ki jih fotografira.

Kylove fotografije niso portreti neke osebe ali preprosti akcijski posnetki, ki jih je mogoče narediti kjer koli. So zgodbe ljudi v njihovem okolju. Gre za ravnovesje, ki ga Kyle odlično povzame:

“Mali ljudje, veličastne pokrajine. To imam rad. Nič me bolj ne navdušuje, kot fotografiranje človeka v boju z okoljem. Pokrajina oblikuje značaj posameznika, ki tam živi, pa naj gre za plezalca na ledeni steni ali za deskarja, ki drvi po opuščeni cesti. Užitku, ki ga zasledujejo, doda nek izziv.”

Kyle Meyr Sony alpha 9 gorski plezalec se vzpenja po zaledeneli steni

Deluje tudi v nasprotni smeri. “S človeško podobo pokrajina dobi svoj značaj in je pri fotografiranju kontekstno veliko bogatejša kot brez nje,” razloži. “Če nad črto obzorja ali pod njo ujamem človeka, je razsežnost slike večja, saj je mogoče občudovati veličino pokrajine, ki človeka obkroža, ali začutiti opustelost, morda se gledalcu zavrti v glavi ali pa se v njem prebudi kakšna druga zgodba. Morda bi moral kdo voziti kajak pod temi gorskimi vrhovi in morda so te gore tam, da ga zaščitijo.”

Kyle Meyr Sony alpha 9 skupina smučarjev se spušča po smučišču ob toplem večernem soncu

Kylovo zanimanje za akcijo izvira iz njegovega navdušenja nad smučanjem. “Mama je Norvežanka, jaz pa sem odraščal v ZDA, kjer sem bil vedno na smučišču,” razloži. Vendar pa se je poklicno začel ukvarjati s športno fotografijo in fotografijo pustolovščin zato, ker se je srečal s povsem drugačno pokrajino. Po triletnem študiju novinarstva v Londonu je mestno življenje v njem prebudilo željo po naravi. “Vedel sem, da je doma na Norveškem veliko tega, kar lahko posnamem,” nam pove. “Ko sem se vrnil tja, me nič več ni moglo ustaviti, fotoaparat sem nosil vedno s sabo in posnel sem vsak delček Norveške.”

Kyle Meyr Sony alpha 9 smučar v zraku sredi skoka

Njegov čas v Londonu pa ni bil zaman. Novinarska izobrazba mu je pomagala spoznati, kako pomembno je pretvoriti doživetja v zgodbe.

“Vedno sem hotel biti v središču dogajanja, zato zavidam novinarjem, ki imajo priložnost – ljudje, kot je Hunter S Thompson ali Tom Wolfe – da postanejo del zgodbe. Bolj kot sem se s svojim fotoaparatom želel zliti s temi zgodbami, bolj sem se začel zavedati, da je moja zgodba boljša, če na sliki preprosto prikažem natančno tisto, kar vidim sam, pa naj bo to lepo ali grdo.”

V tem primeru pomeni biti del zgodbe to, da sta fotograf in fotoaparat kos nalogi. “Kolikor se le da, sem zunaj, na prostem,” pravi Kyle, “zato je dolg čas delovanja baterije zame zelo pomemben. Je ključnega pomena za posnetek, ki ga želim narediti.”

Kyle Meyr Sony alpha 99II skupina plezalcev v gorskem taboru v soju večernega sonca

Tipičen primer je izkušnja snemanja dogodka Norseman na Norveškem, ki je eden od najbolj ekstremnih triatlonov na svetu. “S fotografiranjem začnem ob dveh zjutraj, ko vse tekmovalce s trajektom odpeljejo na sredo fjorda, kjer poskačejo vanj, pripoveduje Kyle. “Delo se konča šele, ko sonce zaide. Kot pravemu fotografskemu navdušencu mi zlahka uspe narediti vsaj dva tisoč posnetkov. S seboj imam tri rezervne baterije za α9 in α7R III in še zmeraj je bilo to dovolj.”

Zanaša se tudi na brezhibno samodejno ostrenje, ki ga ponuja α9: “Prav gotovo je to nekaj, kar mi je pri katerem koli fotoaparatu najbolj všeč – v devetindevetdesetih odstotkih primerov deluje pravilno, kar pomeni, da je ob taki zanesljivosti mogoče v trenutku narediti uspešen posnetek. Če torej med smučanjem želim narediti posnetek, se na bregu ustavim, odvržem nahrbtnik, zgrabim fotoaparat in snemam, saj je vse pripravljeno. In če to naredim pri 20 sličicah/sekundo ob neprekinjenem samodejnem ostrenju, ko lahko ujamem vsak posamezni trenutek akcije in med njimi izbiram pozneje, potem je to zame nekaj revolucionarnega.”

Kyle Meyr Sony alpha 9 kanuist se po jezeru prebija do gore

Čeprav je kot fotograf obiskal nekatere najlepše dele svetovnih pokrajin, pa s svojim pristopom ‘teci in sproži’, s katerim se zaustavi v trenutku, Kyle nima veliko časa za tradicionalne krajinske pristope, kjer bi uporabljal filtre in stojala za fotoaparat. “Nikoli ne uporabljam stojala,” se nasmehne, “v moji naravi je, da spremljam akcijo in snemati želim tako, da se pripravim tik pred zdajci, ko sem odvisen od formata raw in zmogljivosti fotoaparata, ki ga uporabljam.

”Ob pogledu na Kylove fotografije, ki vzbujajo občutek pustolovščine in divjosti, se postavi vprašanje, ali na neki lokaciji išče nekaj določenega? “Te zgodbe po navadi pripovedujejo o ljudeh zunaj meja civilizacije, zato največkrat na svojih fotografijah ne želim videti nobenih poti. Menim, da se s cestami vrnemo v civilizirano okolje.” Vendar pa to počasi postaja težava zaradi privlačnosti divjine, ki jo vzbujajo fotografije, kot so njegove.

Kyle Meyr Sony alpha 9 dva smučarja čakata na vrhu zasnežene gore

“Na Norveškem so začeli graditi ceste in kamnite stopnice do določenih gorskih vrhov, saj jih turisti tako lažje osvojijo. Zame ni nič bolj žalostnega od tega, da se povzpnem na vrh gore in ugotovim, da je nekdo pred mano tam že naredil stopnice.”

Najboljši primer tega je po njegovem mnenju Preikestolen nad Lysefjordom. “To je ena najlepših stvaritev narave," pravi “ampak ljudje so speljali cesto vse do vrha gore, da bi skrajšali pohodniško pot. Na ta način se popolnoma izgubi vrednost pogleda z vrha, ki v največji meri izvira iz občutka velikega dosežka ob dejstvu, da je nekdo prehodil pot od ravni morja do višine 1000 m nad njim. Privlačnost, ki jo takšnim lokacijam in doživetjem prinašajo fotografije, je fantastična in želim si, da bi jih ljudje videli in doživeli, ampak ko divjina postane dostopna, se spremenita njen značaj in njena zgodba.”