Čeprav se verjetno zdi očitno, pa je za fotografa življenja v divjini po moje morda najpomembnejša strast. Rad fotografiram afriške velike mačke – njihovo življenje me navdušuje, zanimivo je njihovo fotografiranje in seveda je fotografiranje teh živali v naravnem okolju nekaj izjemnega. Oglejte si nekaj namigov za vse, ki želijo snemati osupljive fotografije življenja v divjini.

Spoznajte svoj subjekt

Za odlične posnetke mora fotograf poznati subjekt, zato sem za preučevanje vedenja različnih mačk porabil veliko ur. Po navadi poskušam slediti le eni živali ali morda dvema, da bi spoznal njuno vedenje.

Tako sem nekoč nekaj dni sledil leopardu, ki je ostal brez levega očesa. Med sledenjem smo ugotovili, da zaradi slabega vida ni bil več sposoben loviti in je kradel trupla živali, ki so jih ubili drugi leopardi. Če sledim samo eni živali ali dvema, ju lahko v celoti spoznam.

Bodite potrpežljivi in odločni

Niti dva dneva nista enaka in vsak dan prinaša nekaj novega. Iz tabora se vedno odpravim zgodaj zjutraj, še pred sončnim vzhodom, in najprej poskusim najti sledi živali, ki jih spremljamo. Včasih sledi ni in je treba poiskati vidne znake ali zgolj poslušati. Morda zaslišim pavijane, ki se medsebojno kličejo, ali pa naletim na prazno mesto, ki je nenavadno tiho – vse to so znaki, da je v bližini morda plenilec. Gre za mešanico vsega – sledi, vidnih znakov, zvokov, vonjav – na vse je treba biti pozoren.

Najboljša svetloba je vedno ob "zlati uri" takoj zjutraj. Ob močni svetlobi v Afriki to pomeni, da je treba posnetek resnično narediti v tistih prvih nekaj urah. Ko se tako zjutraj odpravite na pot in ne najdete nobenih sledi ali nobenih znakov, se morate odločiti. Lahko se ustavite in poskusite ter posnamete slone ob odlični svetlobi ali pa vztrajate, ker se zavedate, da lahko v celoti zamudite tisto najboljšo svetlobo. Odločitev je težka.

Pred snemanjem se pozanimajte o tem, kar boste snemali

Rad snemam v načinu popolne ročne osvetlitve. Preden prislonim oko k iskalu, moram vedeti, kaj želim posneti. Na ta način vedno posnamem manj slik, saj natančno vem, kaj želim med snemanjem fotografije doseči, namesto, da bi kar na slepo slikal.

Ko želim v fotoaparatu ustvariti sliko, ki je kolikor le mogoče podobna želenemu končnemu izdelku, izkoristim prednosti, ki jih prinaša elektronsko iskalo Sonyjevih fotoaparatov α9 in α7R III. Kljub temu rad uporabljam poudarke, saj se zavedam, da pri snemanju čudovitega neba lahko sliko podosvetlim, kar mi omogoča, da potem, pri urejanju neobdelane slike, dodam sence. Oba fotoaparata Alpha, ki ju uporabljam, imata senzorje, ki se ponašajo z dinamičnim razponom, kar mi omogoča takšen način dela.

Izbira objektiva in subjekta

Na srečo imam Sonyjev α9 in dva Sonyjeva fotoaparata α7R III. Fotoaparat α9 povežem z baterijskim držalom, ki mi pomaga uravnotežiti in držati fotoaparat, saj ga v glavnem uporabljam s 400-milimetrskim objektivom G Master z f/2,8 ter včasih z 1,4-kratnim telekonverterjem. Tako lahko snemam portrete subjektov, ne da bi jih motil. Med najpomembnejšimi dejavniki za dobre posnetke je to, da subjekta ne motim, in prav zato je tihi zaklop, ki ga vključuje moja oprema Alpha, tako odličen.

Moj drugi nasvet glede objektivov je, da je manj pogosto več. Številni ljudje imajo v svojih torbah veliko objektivov, zato se težje odločijo, katerega uporabiti. Sam uporabljam 70–200- milimetrski objektiv GM z f/2,8 za širše posnetke, 400-milimetrski z f/2,8 pa je moj telefoto objektiv. Na drugem fotoaparatu imam 24–105-milimetrski objektiv. V pripekajoči vročini si tudi nikakor ne želim prenašati s seboj nepotrebnih objektivov in opreme, zato skoraj vedno snemam iz roke, da se lahko prosto gibljem.

Kompozicija

Zelo rad se sklonim, da sem v isti ravnini, kot so oči velike mačke ali celo pod njo, kar je lepa perspektiva za njeno predstavitev. Pri sami kompoziciji rad upoštevam klasična pravila. Z elektronskim iskalom prikažem mrežo s pravilom tretjin, obenem pa poiščem še lepe diagonalne črte, s čimer usmerim pogled opazovalca proti subjektu. Menim, da mora slika imeti globino, ospredje, subjekt in potem še ozadje, s katerim je subjekt umeščen v kontekst okolja, hkrati pa pomaga opazovalcu, da se osredotoči nanj.

Če pa začutite, da bi morali prekršiti pravilo kompozicije, zaupajte svoji presoji in naredite posnetek po svojih željah – stvari se lahko tako hitro spremenijo, da morda ne boste imeli druge priložnosti.