Če Davida Bastianonija vprašate, kaj je skrivnost navdihujoče znamke na zgodbo osredotočenih poročnih fotografij, ki jih ustvarja njegov studio, vam ponudi precej preprost odgovor: »Odnosi.« Navezovanje stikov, ki temeljijo na zaupanju in ustvarjalnosti, in to ne samo s svojimi strankami, temveč tudi pri svoji ekipi in opremi. Pravi, da je to tisto, kar omogoča brezhibno elegantne posnetke. »Pri poročni fotografiji,« se nasmehne, »nikoli ne plešeš sam.«

»Naš pristop je združevanje ključnih pripovednih trenutkov poroke s čisto estetsko lepoto,« pojasnjuje David. »Prikazujemo eleganco podrobnosti, ki so v popolnem ravnovesju s čustvi tistega dne. Vsak se mora pred fotoaparatom počutiti očarljivo in prijetno, za kar se posebej potrudimo. Pričakovanja so velika, vendar svojim parom zagotovimo najboljše možne spomine. Pokažemo resnico njihove ljubezni.«

Temelj trajnih odnosov sta ljubezen in spoštovanje, kar je še posebej očitno pri nedavnem projektu, ko sta bila David in njegova studijska partnerica Alessia Franco povabljena, da še enkrat dokumentirata strankino srečo. »Leta 2022 sva fotografirala poroko v pariški operni hiši Garnier,« se spominja David, »dve leti pozneje pa še njuno obletnico, ki se je odvijala v Louvru, Versaillesu in na drugih lokacijah v francoski prestolnici. Poroka je bila dramatična in polna čustev, obletnica pa lahkotna, sproščena in vesela.«

»Za fotografe je delo na porokah in dogodkih na teh čudovitih lokacijah še en del odnosa,« pravi. »Ne smeš pozabiti, da je stranka te kraje posebej izbrala za to praznovanje, zato jih obravnavaš skoraj kot enega od gostov. So del pripovedi in teksture tega dneva, zato morajo biti vidni.«

»Toda lokacije, kot je operna hiša Garnier, so pravo darilo tudi za fotografe,« nadaljuje. »Sanjsko je delati s takšnim okvirjem, kjer je arhitekt poskrbel za prostor in svetlobo ter tako ustvaril popolno prizorišče za čustvene trenutke, ki prekipevajo od radosti, kot sta ples in praznovanje.«

Drugi odnos, na katerega se David opira pri svoji poročni fotografiji, je odnos med barvami ter črno in belo. »V 99 % primerov fotografiramo v barvah,« pojasnjuje, »vendar je bila odločitev za uporabo črno-bele barve na teh dogodkih praktična in dramatična. V operni hiši Garnier je bilo veliko barvnih elementov, zato smo se odločili slike poenostaviti in jih obdelati s črno-belo tehniko, kar gledalcem pomaga, da se lahko osredotočijo na čustva brez motečih elementov.«

Obdelava v kombinaciji s čudovitimi lokacijami daje občutek brezčasnosti, kar je nekaj, za kar si po Davidovih besedah prizadeva njegov studio. »Želimo ustvariti fotografije, ki so takoj videti ikonične, vendar pa tudi v prihodnjih letih delujejo sveže. Trajna, brezčasna fotografija je za nas kot vera, to pa zagotavljamo tudi z goriščnimi razdaljami in objektivi, ki jih uporabljamo.«

»Med temi objektivi so bili glavni klasični objektivi za dokumentiranje, kot je FE 24mm f/1.4 GM, ki je odličen za širše posnetke, na katerih je prikazana tudi čudovita arhitektura,« pravi David, »ter FE 35mm f/1.4 GM in FE 50mm f/1.2 GM, ki s svojo zvesto in naravno upodobitvijo vzbujata pristne spomine. Uporabili pa smo tudi zooma FE 24-70mm f/2.8 GM II in FE 24-105mm f/4 G OSS, ki sta vsestranska, ostra in prenosna objektiva ter kot nalašč za poroke in praznovanja.«

Čeprav smo ta dan uporabljali več različnih objektivov, smo jih vedno nameščali na ohišja Sony Alpha 7 IV. »To, da pri delu uporabljamo iste fotoaparate, je temelj še enega srečnega odnosa,« pojasnjuje. »Če na primer pride do težave ... recimo, da nekdo polije pijačo po mojem fotoaparatu in se ta pokvari, se sploh ne vznemirjam. Preprosto uporabim ohišje svojega drugega fotografa. Vsi gumbi in meniji imajo enake nastavitve, zato pri menjavi ni nobenega dodatnega premišljevanja. Izraz bo še vedno moj, saj je orodje tako prilagodljivo.«

Kot številni fotografi tudi David navaja, da je neverjetno samodejno ostrenje z zaznavanjem oči fotoaparata Alpha 7 IV ključnega pomena, zlasti pri delu z izjemno hitrimi objektivi, kot je FE 50mm f/1.2 GM. »Vedno se odlično izkaže,« pravi, »in pri tisočih posnetkov je morda le nekaj takih, ki niso popolnoma izostreni. Ničesar ni treba dodatno umerjati ali ugibati«

Davidov odnos s poročno fotografijo traja že desetletja, vendar še vedno dosega vrhunce, ki ga presenečajo. »Po vsakem obredu je polno adrenalina in veselja,« zaključi, »toda ko vzpostaviš stik in te ljudje povabijo nazaj v svoja življenja, je to še poseben kompliment. Tudi poroke na lokacijah, kot je operna hiša Garnier, so posebej vznemirljive. Ko se ozreš nazaj, si misliš: 'hej, fotografiranje poroke na tej lokaciji je zares velik dosežek'. In zaveš se, da je to veliko več kot samo delovna naloga, to je tvoje življenjsko delo.«