Ustvarjalnost v harmoniji

Imeti razodetje med letom nad kipom Kristusa Odrešenika v Riu de Janeiru se zdi skoraj preveč popolno. Toda fotografu Ronu Timehinu se je v veliki meri zgodilo prav to. »Nekaj dni sem bil v Riu,« se spominja, »in polet s helikopterjem sem načrtoval že dolgo časa. Odprl mi je neverjeten razgled, vendar na čustveni ravni, in nič podobnega tistemu, kar sem doživljal dan prej. V tistem trenutku sem se odločil, da bom spremenil način dela v fotografiji.«

Vrnimo se 24 ur nazaj in Ron fotografira lokalne otroke, ki igrajo trobila v Favela Pereira da Silva, majhni skupnosti na jugu mega mesta. Tam, pojasnjuje, je bil vzpostavljen program za zagotavljanje glasbenih tečajev za lokalne otroke in učence. »Imenuje se Favela Brass,« pojasni Ron, »ustanovil pa ga je Tom Ashe iz Združenega kraljestva. Ko je živel v mestu, je videl, da otroci iz revnejših družin nimajo priložnosti za učenje glasbe. In ker so trobila v Braziliji veliko dražja kot v Združenem kraljestvu, so za mnoge popolnoma nedosegljiva.« Ko je Ron videl dokumentarni film o programu, se je zaljubil v koncept. »Spomnilo me je, kako pomembno je bilo igranje inštrumentov zame kot otroka. Igral sem trobento in veliko časa preživel na nastopih z orkestri. Učenje inštrumenta prinaša ogromne koristi. Nauči vas, da se disciplina in predanost lahko izplačata, kako sodelovati v skupini in kako obvladati tremo pri nastopu. Prav tako razširi vaša obzorja. Fotografiranje mojih potovanj pa je bilo tisto, zaradi česar sem me je začel zanimati poklic fotografa.«

Na začetku so bili v program Favela Brass vključeni štirje učenci, zdaj pa je njihovo število zraslo na 150 in različne skupine igrajo na svetovno znanem karnevalu v Riu, kjer igrajo sambo, pa tudi jazz in pop glasbo. Rona je zgodba tako navdihnila, da je želel fotografirati igralce. »Koncept je bil narediti nekaj okoljskih portretov učencev, pa tudi dokumentirati njihovo igranje, oboje pa bi lahko uporabili za lastno trženje. Obiskali smo šolo ter se srečali z učenci in učitelji, prav tako pa smo videli, kje vadijo in se družijo. Za pomoč smo imeli vodiča po faveli, ki je poznal območje in domačine, njegovo dekle, mojega fanta in pomočnika za razsvetljavo, ki živi v Riu, kar je pomenilo, da smo imeli dostop do opreme, ki smo jo potrebovali.«

Slednje se je takoj izkazalo za pomembno, pojasnjuje Ron. »Načrtoval sem, da bom fotografiral podnevi, vendar sem pozabil, da so v šoli! To je pomenilo delo v temi, zato je bilo fantastično, da smo imeli dostop do luči. Da bi povečali razpoložljivo svetlobo na ulicah, smo postavili LED-luči, ki smo jih včasih uporabili za ključno svetlobo ali od zadaj, da bi ustvarili svetlobni rob, ki poudari ločitev. Na primer, dekle, ki igra bobne, je osvetljeno predvsem z ulično svetilko, LED-luči pa dodajo pomožno svetlobo in poudarke. Uporabili smo dvobarvne luči, da smo jih lahko uskladili z žarnicami v prizoru.«

Kljub temu, da prvotno ni bila načrtovana, je neprekinjena osvetlitev Ronu pomagala, da je bil pri delu hiter in nevpadljiv, pravi. »Bliskavica lahko očitno pritegne pozornost in čeprav je ta favela ena varnejših v Riu, je bolje, da ste med delom na ulicah neopazni, če je to le mogoče. Uporaba LED-luči pomeni, da je osvetlitev vidna skozi iskalo in tako lahko osvetlitev nastavite glede na to, kar je tik pred vami, in potrebujete manj nastavitev.» Enako ključna je bila Ronova izbira fotoaparata Sony Alpha 7R V skupaj z objektivoma FE 28-70mm f/2 GM in FE 50-150mm f/2 GM. »LED-luči nimajo moči bliskavice, zato morate fotografirati s hitrimi objektivi in uporabljati višje vrednosti ISO,« pojasnjuje, »vendar ima model, kot je Alpha 7R V, vrhunsko kakovost slike tudi pri nastavitvah, kot je ISO 1600. Z objektivi z zaslonko f/2 pa imate v primerjavi z zaslonko f/2,8 veliko več svetlobe, zato hitrost zaklopa 1/50 s postane veliko bolj izvedljiva hitrost 1/100 s. Ta objektiva sta tudi izjemno majhna in lahka, sploh glede na svojo hitrost, in skupaj z fotoaparatom Alpha 7R V ju je bilo mogoče spraviti v majhen nahrbtnik.«

Čustva, ki jih je občutil med delom s skupino, so ga spodbudila, da se je lotil več takšnih projektov,»« pravi Ron. »Včasih sem obiskoval kraje, kot je Rio, in se osredotočal na znamenitosti, vendar se mi je delo z ljudmi zdelo veliko bolj osebno in povezano. Rad bi se vrnil in jih še več fotografiral med nastopom, ali dokumentiral, kako vadijo doma. Tudi Tom Ashe je bil navdušen nad slikami in jih bo uporabil za nadaljevanje svojega dobrega dela.« »Zares sem ponosen na projekt,« zaključi. »V čast mi je, da so me vključili v zgodbo in sem jim lahko nudil podporo. Dokazalo mi je, da lahko fotografija poveže ljudi na enak način kot glasba.«