Ko je Alex Farinelli kot fotograf prvič stopil na dirkališče, je priznal, da so se mu »zašibila kolena«. Dirke MotoGP mu niso bile tuje kot gledalcu, a s prvim profesionalnim dogodkom na dirkališču Misano Adriatico leta 2011 so se mu izpolnile življenjske sanje fotografirati svoje ikone v akciji.

»Dirke sem si že večkrat ogledal v živo,« pojasnjuje Alex, »MotoGP sem po televiziji spremljal že kot otrok, a biti tam, med svojimi junaki, dihati isti zrak kot oni, začutiti isti vonj goriva in gorečih gum ter slišati isto hrumenje motociklov, ki se poženejo le nekaj centimetrov stran, je bilo nekaj neverjetnega. V takšnih situacijah,« nadaljuje, »čutiš, kako ti po žilah požene adrenalin. Ta občutek – metuljčki v trebuhu, hitro utripanje srca – poskušam ponazoriti skozi svoje fotografije. Gre za strast in čustva, ki jih doživljam, ko sem tam, tako blizu dogajanja.«

Toda pot do fotografiranja dirk MotoGP ni bila lahka. Tako kot tekmovalci na dirkališču se je moral tudi Alex za svoje priložnosti močno potruditi. »Veliko let,« pojasnjuje, »sem skupaj z drugimi fotografi sodeloval na različnih tekmovanjih v svoji regiji in fotografiral športe, kot so kolesarstvo, gimnastika, tek, plavanje. V tistem času še nisem bil povsem profesionalni fotograf, delal sem predvsem kot analitik in programer. Takrat sem vsakega, ki sem jih poznal, vprašal, ali mi lahko priskrbi prepustnico za dogodek MotoGP. Nazadnje sem dobil akreditacijo za dirko Misano Adriatico. Imel sem srečo,« se smeji, »vendar sem bil tudi zelo vztrajen in nikoli nisem obupal.«

Očitno je, da si Alex zelo močno želi dokumentirati šport, ki ga obožuje, toda kako se tega loti? Katere tehnike uporablja, da v svoje posnetke vnese čustva? »Vsaka dirka je zame posebna situacija in vsi tekmovalci se trudijo po svojih najboljših močeh,« pojasnjuje, »zato poskušam tudi sam narediti nekaj posebnega. Tako poskušam v sliko vnesti »uau« učinek in prav to me motivira. To je kot kisik v mojih pljučih.«

Tako kot številni športni profesionalci se tudi Alex pri fotografiranju teh trenutkov zanaša na svoja fotoaparata Alpha 1 in Alpha 9 II. »Moja Sonyjeva fotoaparata sta bila najpomembnejše orodje pri razvoju mojega dela,« pojasnjuje, »pomagata mi pokriti celotno paleto situacij. Natančnost in hitrost samodejnega ostrenja pri katerikoli zaslonki mi na primer omogočata bolj ustvarjalno delo. Uporabljam načine samodejnega ostrenja z velikim območjem in sledenjem objektu in vem, da se lahko nanju popolnoma zanesem. To pomeni, da sem lahko bolj ustvarjalen, saj z uporabo monitorja fotografiram z različnih zornih kotov, na primer s tal ali veliko višje od sebe.«

»Na dirkališču moraš opazovati motocikle in dirkače, da razumeš njihovo gibanje in linije. Takrat lahko ujameš pomembne trenutke. Poznavanje proge in tekmovalcev je zelo koristno, saj se vsak element združi in prispeva k učinku. Na ta način steza in pokrajina predstavljata ključne elemente mojih kompozicij, prav tako kot dirkači. Vse to ustvarja čustveno intenzivnost.«

Te veščine so se izkazale za uporabne na tem posnetku z dirkališča Circuit de Catalunya v Barceloni. »To je tretji ovinek,« pojasnjuje, »in to je znan ovinek, saj je zelo hiter. Vidite, kako dirkač potiska svoj motor v ovinek in se pri tem zelo približa stezi. Ta fotografija je bila posneta tako, da sem kamero položil na tla in gledal skozi monitor, ki je povezan z njim, saj sva na isti ravni.«

Na drugem posnetku iz Barcelone je Alex na podlagi oblike spretno uokviril dogajanje. »To je zadnji ovinek,« pove, »in všeč mi je vzorec robnikov, ki fotografiji doda občutek hitrosti. Tu sem uporabil počasnejšo hitrost zaklopa 1/40 s, da sem v kader vnesel zamegljenost zaradi gibanja. Da lahko to storim, vedno uporabljam filter ND, imam pa tudi največjo možno odprtost zaslonke.«

Fotografiranje na dan dirke pomeni tudi delo z ekipami in dirkači zunaj dirkališča in Alex ima nekaj odličnih primerov čustev, ki tam privrejo na plan. »Ko fotografiram v garaži, moram ostrenje niti na očeh in obrazni mimiki. Tu lahko najdemo posebne situacije, ko se voznik pogovarja s svojo ekipo ali naredi kakšno vraževerno gesto. Vse to je del doživetja in ima enako velik čustveni naboj kot akcijski posnetki.«

»V garaži,« nadaljuje, »največkrat uporabljam funkcijo ostrenja oči. Pri fotografiranju s široko odprtimi objektivi, kot je FE 24mm f/1.4 GM, vem, da se bo vedno osredotočil na objekt, tako da ne zamudim nobene situacije. Glede na to, da nimam možnosti ponovitve posnetka, se moram izogibati napakam, vse mora biti popolno, in to je mogoče s temi fotoaparati.«

Na fotografiji z dirkališča Portimao na Portugalskem je Fabio Quartararo, aktualni svetovni prvak, navdušen, ker je zmagal na dirki. »Obrnil se je k meni in pokazal svoje veselje,« razlaga Alex. »To je bil neverjeten, neponovljiv trenutek čustev. Sem eden od fotografov ekipe Yamaha in odlični odnosi z dirkači so mi v takšnih situacijah v veliko pomoč. Če ti dirkači zaupajo, so bolj sproščeni in samozavestni, tako pa nastanejo najboljše fotografije.«

»Morda se zdi samoumevno,« sklene Alex, »toda v fotografiji se mora vsak učiti in delati, da najde svojo pot. V avtomobilskem športu potrebuješ izkušnje, da spoznaš proge in predvidiš, kaj se lahko zgodi. Vendar moraš najti tudi svoj slog in ne smeš poskušati biti enak kot vsi drugi. Moj slog je predvsem prikazovanje občutkov, ki jih čutim, ta čustva pa pridejo in odidejo v delčku sekunde. Brez hitrosti in natančnosti moje Sonyjeve opreme bi bilo to veliko težje.«