Večina ljudi,” pravi Chris Schmid, “ne vidi širše slike.” To lahko seveda trdimo za veliko stvari, vendar gre v tem primeru za fotografijo življenja v divjini, posebej za okolje, navade in pripovedovanje zgodb.
“Pri fotografiranju na safarijih ljudje večinoma hitijo od ene do druge zanimivosti, namesto, da bi se prepustili trenutkom. Na svojih seznamih odkljukajo, kaj vse so videli in kaj si še morajo ogledati, zato si pet minut ogledujejo leva, se mu kar najbolj približajo, da posnamejo portret, in se že odpravijo dalje. Tako zamudijo tisto najlepše, vse podrobnosti, oblake, pokrajino, drevesa, zebre. Ne spoznajo resničnega živalskega sveta, njihove hierarhije in boja za obstanek.”
Chrisove slike so narejene drugače. Posvetil se je dokumentiranju objektov v njihovem naravnem okolju, raje kot da bi ustvarjal brezimne portrete. Ustvarja študije, ki so polne drobnih podrobnosti in prikazujejo, kako te živali živijo in umrejo. To je prava podoba življenja v divjini. S takšnim pristopom je svoj portfelj zapolnil z neverjetnimi slikami življenja v divjini in posnel tudi dokumentarce o divjih živalih. Trdi, da je za takšno delo treba imeti veliko energije in se mu močno predati, "saj brez pravega navdušenja ne bi preživel. Tem mestom se moram posvetiti z vsem, kar premorem in vanje moram vložiti ure in ure opazovanja.”
Kako je torej prišel sem kot fotograf? Pri Chrisu se je vse začelo z objekti, ki jih je dobro poznal in nad katerimi je bil navdušen. “Začel sem kot športni fotograf,” nam pove Chris. “Kot nekdanji plavalec sem fotografiral plavanje, ker menim, da moraš poznati to, kar fotografiraš, če želiš narediti dobro fotografijo.”
Ko sem leta 2012 delal v Londonu na nekih dogodkih, se nisem počutil dobro. Cel teden sem bil prikovan na isto mesto, isti sedež in to mi ni dopuščalo veliko ustvarjalnosti. Po tem sem se odpravil v Namibijo in se tam zaljubil v naravo in življenje v divjini. Ugotovil sem, da je to tisto, kar želim početi in počutil sem se koristnega. V športu tekmuješ z drugimi fotografi, s fotografiranjem življenja v divjini pa pomagaš živalim.”
Na srečo, pojasni, je s svojimi izkušnjami iz športne fotografije pridobil sposobnosti, ki jih lahko prenese v fotografijo življenja v divjini. “Vsekakor moram biti hiter in moram znati ujeti trenutek ob pravem času. Če želim pripovedovati dobre športne zgodbe, moram vedeti, kaj fotografiram. Enako velja za življenje v divjini – živali in njihovo vedenje je treba poznati, zato preživim kar največ časa z istim krdelom levov ali družino gepardov. Tako lahko posnamem njihovo resnično življenje.
Chris pravi, da zna preživeti tri tedne ob zasledovanju istega tropa gepardov, kar mu pomaga spoznati živali in narediti pristne slike. Zgodba temelji na tem, koliko časa preživim z živalmi.”
“Nedavno smo zasledovali gepardjo samico z mladičem in ker smo toliko časa preživeli skupaj, se je neke noči od strani približala avtomobilu, zapustila mladiča in se odpravila na lov. Če fotografiraš le po nekaj ur, česa takšnega ne doživiš.”
Fotografi, ki se prvič podajo na safari, najpogosteje ne premorejo dovolj potrpežljivosti ali pa ne znajo pravilno preživeti časa z živalmi, kar je ena od največjih napak in doda: “Seveda ni mogoče biti povsod naenkrat. Del igre je, da se odločim, kaj natančno bom fotografiral. Če se ves dan preganjam naokoli, bom verjetno naredil kakšen lep posnetek, vendar bom spregledal njihov način življenja, kar pa je tisto pravo.”
Brez takšnega izbora fotograf lahko naredi več tisoč enakih slik, “kar je razumljivo, še posebej na prvem safariju, ko želiš posneti vse. Ampak tretjič ali četrtič je treba začeti delati pametneje,” še doda. “Preden pritisnem zaklop, moram pomisliti, ali je to res lahko dobra slika ali pa želim ta trenutek le obdržati zase. Če pri fotografiranju niso izpolnjeni trije pogoji – kompozicija, osvetlitev in zgodba – fotografije ne posnamem.”
Ali delo z živalmi od blizu lahko prinese težave? Ali naša bližina vpliva na njihovo življenje? So slike zaradi tega morda malce zavajajoče? “Mislim, da ne,” pravi Chris. “Spoštujem jih in ne želim se jim preveč približati ali na silo vzpostavljati odnosa z njimi, kot to počnejo nekateri drugi fotografi. Ostajam le opazovalec in ne želim jih motiti. Ne želim neposredno spremeniti njihovega življenja, temveč nam jih želim približati le skozi fotografijo. Ne želim motiti njihovega sveta.”
Chris v svojem fotografskem slogu, ko se oddalji od objekta, fotografira živali v njihovem okolju na naravnejši način in jih prikaže v kontekstu. Fotograf življenja v divjini, ki želi objekt umestiti v širši prostor, običajno fotografira z daljšimi objektivi. Chris s Sonyjevima fotoaparatoma α7R III in α9 največkrat uporablja SAL 500 mm f/4 G SSM in namerava začeti uporabljati novi FE 400 mm f/2,8 GM.
“Sedemdeset odstotkov svojih posnetkov sem naredil s 500-milimetrskim objektivom. Če pa moram biti bolj prilagodljiv ali če se živali bolj približajo, uporabljam tudi FE 100–400 GM f/4,5–5,6 OSS, FE 70–200 mm f/2,8 GM OSS in FE 24–105 mm f/4 G OSS.”
Na številnih Chrisovih slikah je mogoče videti, da telefoto goriščna razdalja ne pomeni, da okolje ni potisnjeno v ozadje ali da mora biti zamegljeno. S fotografiranjem v telefoto načinu je v resnici lažje ustvariti prizore krajinskega sloga na ravninskih območjih, kakršen je Serengeti, kjer je pokrajina lahko precej pusta.
Fotografija življenja v divjini je podobna krajinski fotografiji, kjer ima najpomembnejšo vlogo pravo mesto. Namesto da bi se ukvarjali s svetlobo, je bolje poiskati dobro mesto, kjer se počaka na žival. Pomembno je imeti dobrega vodiča. “Nekoč smo v Zambiji,” razloži Chris, “snemali leve in sledili samcu v gozd. Če jih poznaš, veš, kam se bodo odpravili, in lahko najdeš mesto, kjer jih počakaš. Še vedno potrebuješ nekaj sreče, vendar takšnih fotografij ni mogoče posneti, ko jim slediš iz avtomobila.”
Chris pojasni, da enako velja za to sliko iz naravnega rezervata Masai Mara. “To je Črna skala, kjer se levi zgodaj zjutraj igrajo. Najboljše je, ko je sonce še za skalo in z osvetlitvijo iz ozadja meče sence levinje in njenih mladičev v ospredje. Treba se je le pripraviti in čakati. Če ne uspe, nič hudega, to je vedno igra na srečo, ampak če te ni tam, trenutka nikakor ni mogoče ujeti.”
"Posnetki so močni. En sam posnetek lahko ujame občutek ali sproži neko notranje čustvo"
