Zimski prazniki in praznovanja so stari toliko kot človeštvo, z njimi pa zaznamujemo najtemnejše dneve v letu in pozdravljamo vrnitev sonca. V Skandinaviji je ena od takih priložnosti dan svete Lucije, ko se spominjajo Lucije iz Sirakuz, ki je prinašala pomoč kristjanom, ko so se skrivali v rimskih katakombah. Čeprav so ta praznik začeli praznovati že v 4. stol. n. št., je želja po razsvetljevanju teme še veliko starejša.

Za Sandro Hallnor so ta in podobni prazniki nekaj, iz česar že najdlje črpa svoj navdih. »Vedno so me navduševali legende, miti, tradicije in vraževerja,« pravi, »in v moji domači Laponski jih je mogoče najti veliko. Ko v okviru takšnih ustvarjalnih projektov fotografiram portrete, sem vedno rada domiselna. V užitek mi je, ko se poigravam s tematiko ali zgodovinskim motivom in ju razlagam po svoje. Pri tem vse, od načrtovanja do snemanja, postane neverjetno zadovoljujoče in smiselno.«

»Lucija je lik, s katerim sem eksperimentirala že prej,« nadaljuje. »Na glavi je nosila venec s prižganimi svečami, da si je osvetljevala pot, pri tem pa je imela obe roki prosti, da je lahko prenašala čim več hrane. Njeno ime izhaja iz besede za luč in prinaša veselje v temnih časih, zato naj bi fotografije izražale občutke, polne upanja. V preteklosti sem Lucijo fotografirala na laponskem snegu, tokrat pa sem dobila navdih za bolj zelen in zemeljski občutek, zato so bile fotografije posnete na Madeiri.«

Del Sandrinega edinstvenega pristopa je to, da sama izdela rekvizite in kostume, zato je za svoj model ustvarila krilo in naglavno okrasje, ki ju je prinesla s seboj na otok. »Poleg tega,« se pošali, »Lucijine krone ne dobiš ravno v vsaki trgovini s starinami!« Izdelala je tudi venec iz tamkajšnje posušene praproti, da je vključila madeirsko okolje.

Tokrat je Sandra pri izdelavi krone uporabila električne sveče, in sicer iz dveh razlogov. »Tam je zelo vetrovno,« pripomni, »zato težko ostanejo prižgane, seveda pa tudi ogenj in venec iz posušene praproti ne gresta ravno dobro skupaj. Je pa zato ogenj v svetilki pravi, in poleg krone je bila to edina svetloba, ki sem jo uporabila.«

Tiste luči so lahko prišle do izraza tudi zato, ker je fotografirala ob modri uri – nekaj, kar Sandra pogosto počne. »Pri teh portretih ob šibki svetlobi objekt rada obrnem proti obzorju, na katerem je sonce pravkar zašlo, nato pa osvetlim svetlobo svetilke, ki pada na njen obraz,« razloži. »In če uloviš pravi trenutek, je še vedno dovolj naravne svetlobe, da je mogoče razbrati tudi lokacijo. Tukaj sem na primer želela, da je ozadje skrivenčenega, pravljičnega gozda pomemben del zgodbe.«

Da je dobila pravo osvetlitev s fotoaparatom Sony Alpha 7 IV, je način merjenja povezala s točko samodejnega ostrenja, »tako da ko se ta samodejno zaklene na oko objekta, dobim videz, ki ga želim,« pojasni. »Uporabljam tudi opozorila fotoaparata glede svetlosti – tako imenovane Zebre – v iskalu in po potrebi prilagodim osvetlitev. Tako sem lahko prepričana, da so obraz in drugi poudarki svetli, vendar ne presvetljeni.«

V razmerah šibke svetlobe Sandra kar najbolje izkoristi zmogljivost ISO fotoaparata Alpha 7 IV in funkcijo stabilizacije slike SteadyShot Inside. »Čeprav lahko svojo Lucijo prosim, naj miruje, ne želim delati pri hitrostih zaklopa, manjših od 1/100 sekunde, oziroma podobnih,« pravi Sandra, »vendar vem, da je fotoaparat praktično brezšumen pri hitrostih, kot je ISO 2000, ki sem jo uporabila pri nekaterih od teh posnetkov. Zelo pomemben je tudi odličen dinamični razpon senzorja, saj pomaga ohraniti podrobnosti na mrakobnem ozadju.«

»Poleg tega,« nadaljuje, »pri delu z ognjem vedno uporabljam najvišje hitrosti sličic fotoaparata. Zaradi plapolanja ni vedno videti najbolje, vendar lahko pri desetih sličicah na sekundo izberem najboljše posnetke!«

Morda se je Sandra najbolj od vsega pri teh posnetkih zanašala na svoj objektiv FE 85mm f/1.4 GM II. »To je čudovit objektiv za tovrstne posnetke,« pravi, »z mehkobo, ki jo zagotavlja v ozadju, in največjo zaslonko je popoln za šibko svetlobo. Pomembna je tudi goriščna razdalja. To je klasičen objektiv za kadriranje glave in ramen, če pa uporabite polno razdaljo, ohrani pravi občutek prostora.«

Za Sandro je Lucija projekt, ki se ponavlja. »K temu objektu se zelo rada vračam vsako leto,« zaključi, »in vsakič ga želim posneti na nekoliko drugačen način, to pa je nekaj, kar vsekakor priporočam. Vsi si želimo početi nove stvari, to, da se ne bojiš vrniti k nečemu in to izpiliti, pa je neprecenljivo. Ne samo, da je zabavno in navdihujoče, tako nekaj postane tudi resnično samo tvoje.«