Pri fotografiranju divjih živali je ključnega pomena razdalja. Bližina in oddaljenost imata več različnih vidikov. Z bližino lahko pridobimo redke perspektive in izkušnje. Oddaljenost pa zagotavlja varnost in boljše razumevanje. Pri nekaterih vrstah je primerna razdalja bistvenega pomena tako za fotografa kot za objekt.

Melissa Schäfer je v svojem odnosu do divjih živali – in še posebej do medvedov – prehodila dolgo pot. Ko je odraščala v predmestju Hamburga, na videz neskončno oddaljena od divje arktične tundre, ki jo zdaj imenuje dom, jo je oče vsako jutro zbudil s prikupnim plišastim belim polarnim medvedom in tudi njena soba je bila polna fotografij polarnih medvedov. Zdaj je uspešna fotografinja divjih živali, vodička in ustvarjalka čudovite revije Mother, ki objavlja prispevke ustvarjalk na tem področju.

»Od nekdaj obožujem polarne medvede, ker so tako močne in čudovite živali,« se spominja, »a hkrati so se mi zdeli skoraj nerealni ... bitja, ki si jih lahko predstavljaš le na fotografijah. Nikoli si nisem mislila, da bom nekoč lahko na lastne oči videla medveda, in tudi Arktika se mi je zdela kot drug planet.«

Ko je imela priložnost polarnega medveda videti v ujetništvu, jo je zavrnila. »Ko so v lokalni živalski vrt pripeljali polarne medvede, sem za trenutek pomislila, da bi jih šla pogledat,« se spominja Melissa. »Želela sem videti, kako veliki so in kako se gibljejo. A nikoli nisem šla, ker menim, da polarni medvedi preprosto ne sodijo na plastično ledeno goro. Kralja Arktike sem si želela videti v njegovem kraljestvu.«

A razdaljo, ki se ji je prej zdela nemogoča, je končno zmanjšala na vsega nekaj metrov in to je privedlo do najbolj nepozabnega srečanja v njeni karieri. »To je bilo pravzaprav prvič, ko smo se odpeljali do vzhodne obale Svalbarda,« pravi, »in smo prišli do morskega ledu. Ko smo zagledali sledi v snegu in sem spoznala, da so polarni medvedi blizu, je bilo kot v sanjah.«

»Nenadoma,« nadaljuje, »smo na ledu opazili medvedko. Počakali smo in prišla nam je naproti po čudoviti ledeni gori, ki je bila videti kot val. Bila je prva medvedka, ki sem jo videla na lastne oči, in še vedno se mi zdi najlepša. Pred nami se je igrala s snegom, sproščeno in mirno je nastopala za nas. Čutila sem takšno povezanost z njo, da sem jo poimenovala 'Helen'.«

Pri ohranjanju okolja je zelo pomembno, da ohranjamo čustveno distanco, vendar je ljubezen, ki jo čutimo do okolja tudi močna spodbuda za njegovo varovanje. »Ko ta doživetja delim z drugimi, si želim, da bi nanje prenesla enak odnos do živali ali kraja, kot sem ga imela sama,« pojasnjuje Melissa. »Medvedka, ki sem jo srečala, je samo medvedka, a če jo poimenujem, postane bolj osebna.«

»Helen sem spremljala kakšnih 30 minut, morda več, morda manj. Ko ste na ledu, čas popolnoma izgine. Nato se je mirno napotila stran in odšli smo tudi mi. To je bilo čudovito srečanje, ki niti zanjo niti za nas ni bilo stresno.«

Melisa pravi, da lahko, s tem da ustvarja fotografije, ki sprožijo čustveni odziv, druge osvešča ne le o izzivih, s katerimi se soočajo arktične vrste, temveč tudi o izzivih, s katerimi se soočamo vsi. »Nič novega ni, če rečem, da se Arktika spreminja,« pravi, »zato se bojim, da smo že otopeli in da se ne zavedamo, kako hudo je v resnici.« Polarni medvedi za preživetje potrebujejo led. Na njem lovijo; s tem, ko se krči, pa stradajo in se utapljajo.«

»Na lastne oči sem videla, kako izginja,« nadaljuje. »Nekateri fjordi, ki smo jih obiskali pred le nekaj leti, so zdaj odprto morje. Ker medvedi ne morejo loviti tjulnjev, zdaj lovijo severne jelene. Do pred nekaj leti tega še nihče ni videl, zdaj pa je to nekaj vsakdanjega. Toda severni medvedi ne morejo preživeti s prehranjevanjem s severnimi jeleni. Tudi severni jeleni stradajo, ker nestabilno vreme prinaša hladen dež, ki pokrije travo, s katero se prehranjujejo, z debelim ledom.«

»Vse skupaj se lahko zdi tako nepredstavljivo in oddaljeno – kot se mi je zdelo, ko sem živela v Nemčiji,« priznava. »Toda to je zelo nevaren in napačen pogled, saj vidimo, da podnebne spremembe ne ostanejo tam, kjer so. Poplave in požari so prisotni po vsej Evropi, zato bi se morali že zavedati, kako majhen in občutljiv je svet.«

»Fotografija lahko to popravi,« vztraja Melissa. »Želim si, da bi se ljudje zaljubili tudi v kraje, ki se jim zdijo nedostopni. Želim si, da bi vzljubili ptice, led, svetlobo, polarne medvede in seveda Helen. To, da vam je mar za kraj ali žival, vas bo prisililo, da razmislite o svojih dejanjih, ne glede na to, ali živite v Združenem kraljestvu, v Nemčiji ali na Švedskem.«

Čeprav je bilo prvo srečanje s Helen za Melisso prelomno, poudarja, da je pomembno ohranjati spoštljivo razdaljo. Ta zagotavlja varnost ljudi in medvedov. »To je tako nenavadno,« pojasnjuje. »Nočeš, da bi se preveč približali, a se kar ne moreš naveličati tega, da jih lahko gledaš. Vsi so veliki in nevarni. Nekateri so radovedni in sramežljivi. Nekateri so krvoločni. Če vidimo, da je medved vznemirjen ali da je to mlada mati, ki lovi, odidemo.«

»Zelo neetično je motiti in vznemirjati živali, da bi posneli njihovo naravno vedenje,« nadaljuje, »in to vključuje vse od nastavljanja vab in siljenja v srečanja, ki so za žival nevarna, do poseganja v njihovo okolje. Kot fotografi bi morali biti zanje v vseh pogledih nevidni.«

Melisa s fotografiranjem s plovil in iz vozil ter s prirojenim spoštovanjem do objekta ohranja varno razdaljo, oprema Sony pa poskrbi, da lahko vsak trenutek zabeleži popolnoma razločno. Kot dolgoletna uporabnica fotoaparata Sony Alpha 1 se zanaša na njegovo neverjetno samodejno ostrenje, ki medvede zaznava v zmedi ledu in snega, ki se dviga od tal, in na hitrost fotografiranja 30 sličic na sekundo. Fotografiranje ob zori in v mraku v arktičnem pasu pomeni tudi fotografiranje pri šibki svetlobi, zato je pomembna tudi vrhunska zmogljivost ISO fotoaparata Alpha 1.

Spoštljivo razdaljo Melissi omogočajo tudi objektivi, kot so FE 400-800mm f/6.3-8 G OSS, FE 400mm f/2.8 GM OSS in FE 600mm f/4 GM OSS, medtem ko neverjetna ločljivost 50 milijonov slikovnih pik fotoaparata Sony Alpha 1 zagotavlja ne le neverjetne podrobnosti, temveč tudi učinkovitejše obrezovanje.

»Fotografiram, ker z besedami ne morem opisati lepote medveda – kako se premika, kako skloni glavo, da bi vonjal sneg, in vse njegove telesne govorice,« zaključi. »Vendar namen fotografije nikoli ni bil le upodabljanje divjih živali. Gre za odkrivanje sveta in osebni razvoj. Ko sem se prvič srečala s polarnim medvedom, mi je to odprlo vrata v nov svet, v novo življenje. Helen mi je v enem samem trenutku pokazala, kaj pomeni resnično živeti v trenutku, in dokazala, da je vse mogoče.«

»Enkrat, ko smo se vrnili na vzhodno obalo, se mi je zdelo, da sem spet videla Helen. Seveda ne morem stoodstotno trditi, da je bila ona, a bila je na istem mestu in prave starosti. Tokrat je imela dva mladiča. Pogosto pomislim nanje in upam, da bosta njena mladiča nekoč imela svoj naraščaj, a če ne bomo mogli ustaviti sprememb, ki jim otežujejo življenje, kdo ve?«