Kako pojasniti težavo, ki je tako velika, da vpliva na celoten planet? Podnebne spremembe so v mnogih pogledih največja težava, s katero se je človeštvo kdajkoli spopadlo, in zaradi posledic, ki so dobesedno globalne, jo je treba razumeti, preden se z njo spopademo. Eden od preizkušenih načinov je, da težavo razčlenimo in jo obravnavamo na človeški ravni.

Tako se znajdemo v norveškem narodnem parku Dovrefjell, znameniti gorski pokrajini, v kateri prebiva muškatno govedo. To je lokacija, ki je za fotografa divjih živali Florisa Smeetsa, ki tukaj že desetletje dokumentira muškatno govedo, vsekakor osebna. Skupaj s snemalcem Nicolaiem Brixom sta ustvarila film, ki prikazuje trpljenje muškatnega goveda v okolju, ki ni več njihovo.

»Muškatno govedo v Dovrefjellu fotografiram že tako dolgo, da lahko zelo jasno opazim, kako nanj vplivajo podnebne spremembe,« začne Floris, »vse to se odvilo pred mojimi očmi. In to je tisto, kar sva z Nicolaiem želela uporabiti v tem filmu.«

»Sporočilo bo veliko močnejše, če pokaževa trpljenje živalske vrste in kako to vpliva na ljudi, ki so jim blizu. Če si ogledate naravoslovne filme, so pogosto veliko bolj zanimivi, če vzbudijo čustven odziv. Pomislimo na stradajoče severne medvede na vse tanjši ledeni plošči, vendar se muškatno govedo spopada z enakimi pogubnimi razmerami.«

Ko sta se Floris in Nicolai lotila projekta s svojo zanesljivo Sonyjevo opremo, sta vedela, da imata najboljšo opremo za snemanje te zgodbe. »Za fotografiranje divjih živali zdaj vedno uporabim fotoaparat Sony Alpha 1,« pravi Floris, »saj sem popolnoma prepričan, da bo samodejno ostrenje izostrilo vsak posnetek, tudi če je v zraku veliko snega ali pa so svetlobni pogoji slabi. Kot drugi fotoaparat pa uporabljam Alpha 7R III, pri čemer glede na razdaljo od živali in okolico uporabljam objektiva FE 400mm f/2.8 GM OSS in FE 600mm f/4 GM OSS.«

Ker novi vremenski vzorci v življenjsko okolje muškatnega goveda prinašajo vse več toplega zraka, sta se snemalca zavezala, da bosta prikazala njihov škodljivi vpliv na to živalsko vrsto. »Danes je v gorah –20 ali –30 ºC, naslednji dan pa dežuje. To pomeni, da na tleh nastane plast ledu, ki otežuje hranjenje in gibanje. Pozimi se govedo prehranjuje s travo in mora kopati po snegu, da bi jo doseglo, led pa mu to otežuje ali celo onemogoča, in nekatera strma pobočja so zdaj preveč spolzka, da bi jih lahko doseglo.«

»Poleg tega,« nadaljuje, »ko je temperatura bližje 0 °C, je sneg veliko bolj moker in lepljiv. Govedo pa na to ni prilagojeno, zato se med kopanjem nabira v njihovem kožuhu in tvori velike ledene kepe. Vse to jih upočasnjuje in pomeni, da porabijo več energije za gibanje ravno v letnem času, ko bi morali z njo varčevati. Prilagojeni so se za življenje pri temperaturah, kot je –40 ºC, zato se tudi pregrevajo. Podnebne spremembe bodo zanje pogubne.«

Floris je občudoval dodatno vez, ki jo Nikolajevo filmsko delo lahko doda k tej tematiki. »V preteklih letih sem posnel na tisoče fotografij muškatnega goveda, vendar s fotografijo ni mogoče vedno prikazati učinkov podnebnih sprememb na njihova življenja. Nicolaievi videoposnetki pa so resnično poudarili nekatere vedenjske težave, s katerimi se soočajo. Rad imam mešanico fotografij, ki prikazujejo okolje, in natančnejših študij živali, vendar lahko video prikaže, koliko se dejansko trudijo, da bi preživele v razmerah, na katere niso prilagojene.«

Nicolai se spominja, da je kljub temu, da je večino svojega dela opravljal v slogu nevidnega opazovalca in v intervjujih podpiral Florisa, zaradi potrebe po poročanju o nenehno spreminjajočem se življenjskem okolju izkoristil situacije, v katerih je lahko ujel stalni boj za obstanek te vrste.

»Vedno, ko je bilo mogoče,« se spominja, »sem želel pokazati, kako zelo se mora muškatno govedo truditi že za najmanjši grižljaj hrane in ne izpusti niti najmanjšega koščka travne bilke. Veliko je bilo mogoče posneti o uničujočih učinkih podnebnih sprememb in žal mi je, da ni bila z menoj večja ekipa!«

Zaradi širokega razpona potrebnih posnetkov je Nicolai uporabil dva objektiva z zoomom: FE 24-70mm f/2.8 GM II za dokumentarne elemente in FE 200-600mm f/5.6-6.3 G OSS za fotografiranje muškatnega goveda. Oba je uporabil s fotoaparatom Alpha 9 III. »Splošna kakovost posnetkov je bila zares impresivna,« zadovoljno doda. »Novi globalni zaklop fotoaparata je odličen, ko je veliko gibanja, samodejno ostrenje pa je pomembna nadgradnja. Omeniti pa je treba tudi stabilizacijo, ki mi je pomagala, da sem vse posnetke posnel iz roke. To je izjemno koristno, ko moraš potovati z malo prtljage. Za vse zvočne posnetke, ki smo jih posneli v gorah, sem uporabil tudi mikrofon Sony ECM-M1.«

Ko povzameta projekt, oba menita, da ga sama ne bi mogla izpeljati. »Oba sva se izobraževala v naravi,« pojasnjuje Nicolai, »in čeprav sva zelo spoštovala delo drug drugega, sva zelo različna ustvarjalca. To pa je bila velika prednost. Te zgodbe ne bi mogel povedati sam, in samo skupaj sva lahko ustvarila želeni učinek.«

»Tudi meni je to najbolj odprlo oči,« se strinja Floris. »Skupaj sva naredila nekaj, česar vsak od naju sam ne bi mogel. In upava, da nama je v teh štirih dnevih, ko sva se osredotočala na življenje muškatnega goveda in prikazovanje njegovega boja za obstanek, uspelo oblikovati močno sporočilo. Vsaj – in še posebej, ko gre za boj proti podnebnim spremembam – meniva, da je to dokaz, da lahko s skupnimi močmi dosežemo več, kot bi lahko sami.«