Poletje je lahko precej zahteven letni čas za fotografiranje. Podnevi je svetloba običajno premočna za fotografiranje pokrajine. Največ možnosti za čudovite posnetke imate zelo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Jaz rad fotografiram zgodaj zjutraj.

Jutranje sonce je blago, tudi v mestu. Ljudje so večinoma še v posteljah in zunaj se ne dogaja veliko. Svetloba je takrat čudovita, ujamete pa lahko tudi jutranjo meglico. Spremljajo vas tudi zvoki ptic, živali in insektov, ki začenjajo svoj dan.

Posnetkov pokrajine, ki jih naredim zgodaj zjutraj, ne načrtujem vnaprej, vsaj ne tako, kot to počne večina krajinskih fotografov. Nikoli se ne posvečam temu, ob katerem trenutku bo sonce vzšlo nad pokrajino ali kdaj bo svetloba osvetlila nek predel. Rad sem spontan. Če nenadoma opazim nekaj, kar mi je všeč, naredim posnetek.

Težko opišem občutek, ko pritisnem zaklop na svojem fotoaparatu Sony Alpha 7R III ali Alpha 7R IV. Vedno gledam naokoli in opazujem. Pozoren sem na smer svetlobe ali na kaj posebnega v prizoru – morda samotno pot ali drevo. Med hojo opazujem okolje in nenadoma se nekaj zgodi, kar spodbudi mojo domišljijo. Takrat se ustavim in fotografiram prizor.

Ker nikoli ne vem, kakšne posnetke bom ustvaril, imam s seboj vedno veliko različnih objektivov, saj želim biti pripravljen. V torbi vedno nosim objektiv FE 24–105 mm f/4 G OSS. Odlično deluje in je primeren za veliko različnih posnetkov.

Običajno imam s seboj tudi objektiv FE 16–35 mm f/4 ZA OSS. Če ne želim s seboj nositi veliko opreme, vendar potrebujem teleobjektiv, uporabim FE 70–300 mm f/4,5–5,6 G OSS. To je izredno zmogljiv teleobjektiv z zoomom za svojo ceno, zaradi majhne teže in velikosti pa je skorajda nepogrešljiv.

Če mi ni treba paziti na težo, vzamem s seboj tudi objektiv FE 12–24 mm f/2,8 GM, namesto objektiva FE 70–300 mm f/4,5–5,6 G OSS vzamem 70–200 mm f/2,8 GM OSS, seveda pa vzamem tudi FE 200–600 mm f/5,6–6,3 G OSS.

Dinamični razpon Sonyjevih fotoaparatov je naravnost fantastičen. Ko sem pred nekaj leti fotografiral s fotoaparatom DSLR, sem uporabljal pristop s stopnjevanjem osvetlitve, te pa nato združil v programski opremi Adobe Photoshop ter tako pridobil najvišjo stopnjo dinamičnega razpona. Tega mi dandanes skorajda ni več treba početi. Nastavim osvetlitev za svetle tone, nato pa lahko izpostavim še detajle v senčnih predelih.

Spremljam histogram, dinamični razpon fotoaparat pa v celoti izkoristim tako, da slog JPEG fotoaparata preklopim v nevtralni način, nato pa kontrast preklopim na najnižjo nastavitev. Želim posnetek s čim manj skrajno svetlimi ali temnimi predeli, saj želim videti vse detajle na svetlih in senčnih predelih, ki jih bom imel na voljo pri urejanju datoteke raw. Slika, ki jo vidim skozi iskalo ali na zadnjem zaslonu, ko ustvarim posnetek, ni niti malo podobna končnemu urejenemu posnetku, vendar mi pomaga ustvariti najboljšo možno datoteko raw, ki jo lahko nato uredim.

Posnetke včasih urejam šele več dni ali celo več tednov po tem, ko jih posnamem, zato se poskušam spomniti, kakšen je bil prizor, kako sem se počutil v tistem trenutku in celo, kakšna je bila okolica – temperatura, vreme – vse to vpliva na to, kako urejam svoje posnetke.

Če je bil dan hladen, jaz pa sem bil že zelo utrujen od hoje, dodam posnetku nekoliko hladnejši modrikast odtenek. Če je bilo tistega dne toplo in sem se počutil dobro, se to vidi tudi na urejenem posnetku. Pomembno pa je, da pri tem ne pretiravam.

Moram pa priznati, da težko vstajam zgodaj zjutraj. Toda ko se vrnem s fotografijami, ki so mi res všeč, je ves trud poplačan.