»Gre za občutek, da si tam,« odgovori Alice Greenfield, ko jo vprašajo, kaj je ključno v njeni čudoviti mešanici ulične fotografije, fotografije življenjskega sloga in popotniške fotografije. Njene fotografije, ki žarijo v nekakšni sanjavi nostalgiji, zbujajo spomine na kraje, kjer morda sploh še niste bili. »Zame je fotografija nekakšno potovanje skozi čas,« nadaljuje, »moja naloga pa je, da gledalca postavim v tisti trenutek. In za to je potrebnih veliko različnih stvari.«

Spomini so zgodba, ki jo pripovedujemo sebi in drugim, in ker je Alice izjemna pripovedovalka, ni presenetljivo, da se je izšolala za direktorico fotografije – področje, kjer svetloba, gibanje, barva in kompozicija gledalca posrkajo v pripoved, ki se razpleta pred njegovimi očmi. A njene fotografije odlikuje tudi pristnost, kar se lepo vidi na njenem nedavnem potovanju po sončni Amalfijski obali. »Ne glede na to, ali sem doma ali v tujini, vedno iščem bistvo kraja,« pojasni, »in želim ustvariti iskren portfelj svojega doživetja. Sama sebe dojemam kot pripovedovalko, vendar vedno z zelo človeškega vidika. Želim, da ljudje začutijo, da je za fotoaparatom resnična oseba. In veliko tega izhaja iz moje čustvene narave. Pogosto pišem dnevnik, v katerem z besedami in slikami beležim svoj svet. Pravzaprav bi lahko moj portfelj imenovali dnevnik lepih krajev.«

Da bi ustvarila »strani« tega svojega dnevnika, Alice pri svojem fotografiranju uporablja mešanico potrpežljivost, premišljenega kadriranja in oportunizma. »Ko sem se izobraževala, smo še uporabljali film,« pove, »zato sem prevzela navado, da sem pri izbiri posnetkov selektivna in namerna. Trudim se, da že v samem fotoaparatu ujamem pravi posnetek. Lahko bi rekla, da z urejanjem začnem že dolgo, preden sprožim zaklop.« Velik del te skrbnosti je povezan z barvami. »Menim, da so barve izjemno pomembne, tako pri zajemu kot pri obdelavi. Vedno skušam ustvariti barvno paleto, ki vzbuja občutek nostalgije. Ker vem, katere barve se bodo lepo ujele, sem lahko izbirčna. Če je v prizoru svetlozelen avto, ki ga nočem, spremenim kader. Ali pa počakam na popolno rdečo vespo, ker nočem bele … Pravzaprav barve urejam že v živo, kar je precej bolj zadovoljivo, kot če bi to počela pozneje.«

Prava fotografska oprema je pri ulični fotografiji ključnega pomena, pravi Alice. »Za fotoaparate Sony Alpha sem se odločila, ker so idealni za hibridni pristop, ki ga potrebujem pri svojem delu. Poleg tega pa vem, da se občutek in rezultat razlikujeta glede na to, katero ohišje vzamem s seboj. Pri ulični in popotni fotografiji želim majhen fotoaparat, in Sony Alpha 7C II, ki sem ga uporabila skupaj s svojim Alpha 7 IV na potovanju po Amalfijski obali, je bil popoln za to.« »Čeprav je Alpha 7C II zmogljiv in napreden fotoaparat, je velik del njegove privlačnosti v tem, kako se počutim, ko ga uporabljam,« nadaljuje. »Všeč mi je, da ima visokokakovostno elektronsko iskalo, dobro ergonomijo in deluje robustno – kot pravo orodje. Ima enako odlično samodejno ostrenje in hitrost kot večji fotoaparati Sony, slike pa imajo globino, ostrino in barve, ki jih želim. A najpomembnejše je to, da me po občutku spominja na klasični filmski fotoaparat, kar me sprosti.«

»To vpliva tako na mojo fotografijo kot na ljudi okoli mene,« pojasni. »Želim biti diskretna in varna, pri tem pa mi fotoaparat Alpha 7C II pomaga, da sem bolj neopazna. Večinoma delam v slogu ‘muhe na steni’, včasih pa prosim tudi za portret. In z majhnim fotoaparatom vedno dobite boljši portret.« Popolna kombinacija za Alice je bila združitev fotoaparata Alpha 7C II z objektivom FE 40mm f/2.5 G. »Pri ulični fotografiji ne maram pretiranega menjavanja objektivov, fiksni objektiv pa mi pomaga, da se bolj osredotočim. Tako manj razmišljam o tem, ali bi lahko približala ali oddaljila kader, in bolj o tem, da sem prisotna v trenutku. Goriščna razdalja 40 mm daje tudi zelo človeško perspektivo. To je objektiv, ki vam zares pomaga ‘biti tam’.«

Najbolj dinamični primeri tega občutka ‘biti tam’ pa so morda Alicine fotografije z vodne gladine okoli Positana, posnete z vodotesnim ohišjem. »Vodotesna ohišja niso ravno prijetna za potovanja,« pove, »a za takšne izlete se vsekakor splačajo. Možnost, da lahko svoj fotoaparat Alpha 7 IV uporabljam v vodi in ujamem potapljanje ali plavanje, je še en način, kako ustvariti občutek povezanosti. Skoraj lahko začutite svežino vode in vročino sonca. Navsezadnje Italijani poleti večino časa tako ali tako preživijo prav ob vodi!«

Medtem ko mi uživamo v njenih posnetkih italijanske obale, je Alice že pri naslednjem projektu. Ob sebi ima, seveda, svoje fotoaparate in objektive Alpha. »Prepričana sem, da ima serija Alpha nekaj za vsako situacijo,« zaključi, »zato so popolni sopotniki na potovanjih.«