Vsakič, ko Arturo de Frías, nagrajeni fotograf divjih živali, obišče Svalbard, ga navdajo enaki poznani občutki. Gre za običajno čudenje in navdušenje nad izjemno lepoto tega Arktičnega arhipelaga ter očaranost nad vrstami, ki tam prebivajo. Vse pogosteje pa se temu pridruži še nekaj drugega. »Gre za občutek izgube,« pravi, »ker usoda tega območja in njegovih divjih živali tako zelo visi na nitki.«

Arturo, ki je že veteran, saj ima za seboj več kot 20 obiskov Arktike in še na stotine potovanj v druge dele sveta, med katerimi fotografira ogrožene vrste nad vodo in pod njo, se je dodobra naužil pogleda na čudovite divje živali, vendar ga vedno znova vleče k enemu in istemu objektu: polarnim medvedom. Ni naključje, da so ti tudi ena od vrst, ki so najočitneje ogrožene. »Ti medvedi so razlog, da sem se podal na pot prizadevanja za spremembe na področjih ekologije in podnebnih sprememb,« pojasni, »in še danes name vplivajo enako. Vsako srečanje je posebno, vendar nekatera izstopajo, in mislim, da lahko fotografija, ki ujame te trenutke, resnično vpliva na to, kako ljudje gledajo na svet.«

Zadnje srečanje s polarnimi medvedi je Artura spomnilo na enega od njegovih prvih in najbolj ključnih fotografiranj. »Maja 2024 sem vodil odpravo in opazili smo medveda na ledu,« se spominja. »Ko smo videli, da ga naša prisotnost ne vznemirja oziroma mu ne povzroča stresa, smo ustavili motorje in pustili, da je ladja počasi drsela do plavajočega ledu, tako da smo ga lahko fotografirali z bližine 40 ali 50 metrov. Bil je sproščen in hitro je postalo očitno, da se z nami igra in uprizarja predstavo, saj se je valjal po snegu kot kužek, se postavljal na zadnje noge, igral z ledom, čofotal … To je bila ura čistega veselja.«

»Bilo je podobno kot takrat, ko sem prvič dojel, kakšno moč ima fotografija. Leta 2011 sem posnel še eno fotografijo polarnega medveda, ki skače na plavajočem ledu. Ta fotografija me je tako ganila, da sem pomislil: to ne sme ostati samo na mojem računalniku, videti jo mora čim več ljudi. Tista fotografija je krasila platnico moje prve knjige in do zdaj sem jih izdal že sedem, vsi prihodki od knjig pa se namenijo moji fundaciji, ki se imenuje Sustainable Development. Gre za organizacijo, ki se osredotoča na razvoj podeželja, zaščito ranljivih ljudi in ohranitev našega planeta v času podnebnih sprememb.«

»Kraji, kot je Svalbard, so resnično točka nič, ko gre za podnebne spremembe,« nadaljuje Arturo. »Segreva se dvakrat do trikrat hitreje kot preostali planet, in sicer zaradi učinka albeda. To je, ko se energija sonca s kopnega, še zlasti pa s snega in ledu, odbije nazaj v prostor. Ker se ledeniki topijo in morski led izginja, je odboja seveda vse manj, zato se svet segreva in izgubljamo še več ledu. To je začaran krog.«

Naša priložnost, da rešimo naravni svet, se nam vse bolj izmika, pravi Arturo, in podobno je s fotografiranjem divjih živali. Priložnosti, da posname fotografije, ki so pomembne, so hitro mimo. »Zato potrebujem najboljša fotografska orodja in trenutno je daleč najboljši Sony Alpha 1,« pojasni. »Za fotografije, kot so te iz Svalbarda, pogosto uporabim objektiv FE 200-600mm G, ki mi zagotavlja širok razpon možnosti kadriranja in izjemno ostrino, poleg tega pa je lahek.«

»Pri fotografiranju teh trenutkov sta zame najpomembnejša neverjetni sistem samodejnega ostrenja in hitrost tega aparata,« nadaljuje. »Podamo se na te kraje ali pod vodo, da bi v objektiv ujeli veličastne morske pse in kite, in se nadejamo enkratnega srečanja. In čeprav to zahteva veliko napora in zavzetosti, imaš na enotedenski odpravi morda na voljo le nekaj sekund, ko se vse poklopi. Če je objekt blizu in je svetloba prava, želiš, da je fotografija popolna. Prej sem v tistem drobcu sekunde morda naredil tri ali štiri izostrene posnetke od 20, s fotoaparatom Alpha 1 pa je takih vsaj 19 od 20.«

To, da je Arturo na lastne oči videl učinke podnebnih sprememb, je nanj močno vplivalo. »Ko si na Svalbardu, je to eno od najlepših doživetij, ki ti jih ponuja planet, hkrati pa tudi eno od tistih, ki ti najbolj dajo misliti. Tu lahko vidiš podnebne spremembe, ki se ti dogajajo pred očmi. Tam sem bil aprila, po eni od najhladnejših zim v zadnjih 20 letih, in ogromni Isfjord je bil popolnoma poledenel. Ko pa sem se vrnil maja, je ves led že izginil. Razmere so kaotične in neobvladljive, polarni medvedi pa so ujeti sredi vsega tega.«

»Polarni medvedi simbolizirajo podnebne spremembe,« pravi Arturo, in velja se spomniti, zakaj. »So največji kopenski plenilci na Zemlji, neverjetno mogočni in močni, pa tudi izjemno prilagojeni svojemu okolju, zato je njihov položaj zelo občutljiv,« pojasni. »To je njihova slabost v svetu, ki se spreminja hitreje, kot ga lahko dohajajo. Dobro znano je, da zaradi krčenja morskega ledu težje lovijo, podnebne spremembe pa vplivajo tudi na to, kako medvedke hranijo svoje mladiče.«

»Brlog si zgradijo na kopnem in v njem prespijo jesen. Njihovi mladiči se skotijo v brlogih, spomladi pa pridejo na plano. Ker pa se morski led umika na sever, morajo za hrano potovati vse dlje. Več mesecev niso jedli nič, zato morajo njihove matere v tednu ali dveh upleniti tjulnja, sicer bodo stradale, z njimi pa bodo stradali tudi mladiči. Velikosti populacij so trenutno stabilne, vendar če se bodo stvari nadaljevale, vemo, da bodo v nekaj letih potisnjeni čez rob.«

»Težave pa se z izgubo ikonične vrste ne bodo končale,« svari Arturo. »Ko se krhko ravnovesje poruši, lahko ekosistem propade hitro in na načine, ki jih morda sploh ne moremo predvideti.« »Vrednost, ki jo ima pri tem fotografija, je jasna,« trdi. »Jacques Cousteau je rekel, da ljudje zaščitijo samo tisto, kar imajo radi, in imajo radi samo tisto, kar poznajo. Zato lahko ljudi učimo prek fotografije, jim pokažemo lepoto narave in jih pripravimo do tega, da pomagajo zaščititi, kar je ogroženo.«

Arturo s prihodki od svojih fotografskih knjig zbira na sto tisoče evrov in po vsem svetu pomaga pri zagonu projektov obnove, pri čemer upa, da bo vse več ljudi lahko postalo varuhi narave, kot je sam. »Stvar je v tem, da otroci vedno obožujejo naravo, ko so majhni, vendar na neki točki to zbledi in je pozabljeno. Fotografija lahko to navdušenje povrne, ko pa razumemo, da je to, kar imamo radi, ogroženo, se to, da kot družba nekaj žrtvujemo za to, da bi zaščitili svet, ne zdi več tako slabo.«