Začnimo na koncu. Ali vsaj enem od možnih koncev. Dr. Pelayo Salinas de León, morski biolog, je doživel prelep trenutek, ki ga ne bo kmalu pozabil. »To je bil moj peti obisk narodnega parka Revillagigedo v Mehiki, kjer sem prijatelju in kolegu Dr. Mauriciu Hoyosu pomagal pri nameščanju satelitskih oznak na svilnate morske pse in pri drugih raziskavah o oceanskih mantah,« se spominja. »Poleg označevanja morskih psov smo se z drugimi raziskovalci in upravnikom parka tudi veliko potapljali in seveda posneli veliko fotografij. Čudovito se je bilo vrniti v ta neverjetni narodni park in videti, kakšen je postal: cvetoč, miren in neokrnjen, območje divjine z vso veselo raznolikostjo življenja v oceanu.«

Nato se je zgodilo nekaj nenavadnega. Pelayo in njegovi kolegi so opazili, da eden od lokalnih delfinov leži na hrbtu na globini 33 metrov, kar jih je nekoliko zmedlo. »Delfin je bil tam tri ali štiri minute in se ni premikal,« pojasnjuje, »zato smo se spraševali, kaj se dogaja. Nazadnje smo ugotovili, da se igra mrtvega, kot majhen kuža! Želel je samo, da ga pobožamo po trebuhu. Kljub temu da so ti delfini divje živali, se radi igrajo z ljudmi.«

Nacionalni park Revillagigedo je prava idila, za katero Pelayo pravi, da je plod prizadevanj in uveljavljanja zakonodaje ter dolgoletne zaščite, ki jo zagotavlja mehiška vlada skupaj z nevladnimi organizacijami, kot je njegov kolega Mauricio, Pelagios Kakunja. »Oblasti so naredile pogumen korak in ustanovile ta ogromen rezervat, ki je največja cona prepovedanega ribolova v Severni Ameriki. Za zaščito tega območja so namenili veliko sredstev in danes je morsko življenje tukaj v razcvetu. Lahko skočite v vodo in najdete morske pse, skate, delfine, kite ... takšni so lahko oceani brez škodljivih človeških dejavnosti.«

Toda na žalost Revillagigedo ni norma. Pravzaprav, če ne bomo sprejeli večjih ukrepov, bo konec za oceane videti veliko temnejši in mračnejši od Pelayovega veselega doživetja v teh toplih mehiških vodah. »Zaradi uničujoče sile ljudi so se svetovi oceani znašli v velikih težavah,« pravi. »Uničevanje habitatov, onesnaževanje in podnebne spremembe že predolgo uničujejo naš modri planet, številne vrste in ekosistemi, v katerih živijo, pa se močno zmanjšujejo.«

Pelayo pravi, da je velik del te težave posledica prekomernega ribolova morske megafavne, kot so morski psi. Vse življenje jih preučuje in jih skuša zaščititi, pri tem pa se spopada z zakoreninjenimi, neutemeljeno negativnimi predsodki. »Za razliko od mnogih drugih plenilcev so morski psi zares na slabem glasu,« priznava. »Povprečni človek je svoje mnenje o morskih psih oblikoval na podlagi filmov, kot so Čeljusti. Zaradi tega filma so možnosti za zaščito morskih psov slabše in dojemanje morskih psov trpi še danes, 50 let pozneje.«

»Strah je posledica neznanega,« nadaljuje. »Ljudje mislijo, da jih bo morski pes pojedel, če bodo stopili v vodo, vendar pa vam bo vsak morski biolog povedal, da je to daleč od resnice. Vemo tudi, da se večina ljudi ne sreča z oceanom; večina jih ne zna plavati in se potapljati. Zato vidijo samo to, kar prikazujejo mediji. Površino, pod katero se skriva neznano. Vedno sem v vodi z morskimi psi in zelo mi je udobno, zato je na meni, da to sporočilo delim s čim večjim številom ljudi.«

»Zaradi napačnih predstav morski psi niso tako zaščiteni kot drugi predstavniki megafavne,« nadaljuje, »zato so zaradi prekomernega lova vse bližje izumrtju. Mnogi menijo, da je vzrok za to priljubljenost plavuti morskih psov na azijskih trgih, vendar bi bili presenečeni, če bi vedeli, koliko držav po svetu lovi morske pse. Eno glavnih pristanišč za iztovarjanje morskih psov je Vigo na severu Španije, od koder plavuti morskih psov pošiljajo v Azijo, veliko mesa morskih psov pa gre v redno prehrano ljudi. Študije so pokazale, da ko greste po ribo s krompirčkom, pogosto ne dobite trske ali vahnje, ki sta označeni na etiketi, temveč vrsta morskega psa.«

Žrtvovanje morskih psov ogroža celoten ekosistem, pojasnjuje. »Narava že milijone let deluje brezhibno, vendar to lahko zlahka pokvarimo. Morski psi so zdravniki oceanov, ki uravnavajo prehranjevalne verige in so specializirani za plenjenje počasnih, šibkih in bolnih živali. Ko odstranimo te vrhunske plenilce, se poveča populacija skupin pod njimi in sistem ni več uravnotežen.«

Kako lahko torej spremenimo to dojemanje in zgradimo boljši svet za morske pse in druge morske organizme, kot ga najdemo v parku Revillagigedo? Pelayo meni, da sta fotografija in snemanje filmov del odgovora. »Razumljivo je, da nam je podvodni svet – to, kar se dogaja pod gladino – tuj. To je ogromno in zahtevno okolje. Z raziskovanjem, preučevanjem in fotografiranjem zadnjih delov divjine našega modrega planeta želim deliti lepoto naših oceanov, da bi jo ljudje lahko bližje začutili in se začeli zavzemati za njeno zaščito.«

»Seveda je moje delo zbiranje podatkov in ustvarjanje znanstvenih člankov, kar je zelo pomembno, vendar pa bodo to brali samo kolegi z mojega področja. Doseganje splošnega občinstva je drugačno, in če lahko znanstvena dejstva in znanje prevedeš v nekaj, kar bo lahko razumel povprečen človek, je to zelo velik dosežek. Zato se zdaj nikoli ne potapljam brez fotoaparata. Nočem zamuditi trenutka, ki bi lahko nekomu spremenil mnenje.«

»Potapljanje v parku Revillagigedo je bila moja prva pustolovščina s fotoaparatom Sony Alpha 1,« se spominja, »in to je fotoaparat, ki je za podvodno fotografijo preprosto neverjeten. Ko se potapljaš, izgubiš veliko svetlobe, vendar fotoaparat Alpha 1 z velikim senzorjem ter spektakularnim osnovnim in razširjenim razponom ISO to odlično nadomesti. Snemam tako fotografije kot video, zato mi seveda odlično ustrezajo tudi vrhunske video zmogljivosti.«

Pelayo je za to potovanje v vodotesnem ohišju Isotta, posebej zasnovanem za fotoaparat, združil fotoaparat Sony Alpha 1 in objektiv FE 16-35mm f2.8 GM II ter pojasnil: »Ker sem želel fotografirati velike živali, vključno z morskimi psi, mantami in delfini, ter podvodne pokrajine, kot so prepadi, stene in odprt ocean, je bilo pomembno uporabiti tako visokokakovosten širokokotni zoom. Teleobjektivov pod vodo tako ali tako ne moreš preprosto uporabljati, širokokotni objektiv pa seveda pomeni, da se moraš objektu približati, vendar to samo dokazuje, da se morskih psov ni treba bati.«

»V parku Revillagigedo smo videli, da je svetlejša prihodnost naših oceanov mogoča,« zaključi, »saj ima ocean neverjetno regenerativno moč, da se sam naravno pozdravi v trenutku, ko zapremo območja prekomernega ribolova in drugih negativnih človeških dejanj. To je recept za uspeh in Konvencija o biološki raznovrstnosti ima globalni cilj, da do leta 2030 tako zavaruje 30 % oceanov. Vendar morajo biti to pravi rezervati in zaščiteni z več kot le imenom.«

»Ko vidite, kakšen je lahko ocean, lahko vidite pot do boljšega planeta. Vemo, da so morja bolj zdrava, če jih spoštujemo in takrat uravnavajo zemeljsko podnebje, nas hranijo, zabavajo ter proizvajajo večino kisika, ki ga dihamo. Njihov pomen je jasen. In vsaka fotografija, ki jo posnamem, mi pomaga, da se zavzemam za to.«