Glasba je surova in intenzivna, in to lahko tudi občutite, ne le slišite. Množica je v ritualu gibanja stisnjena v temi in se izgublja v preobremenjenosti čutov. Alex Verhalle se premika med njimi in išče samo tiste trenutke, ki vsebujejo vso podzemno energijo in pristnost te temne izkušnje techno glasbe.

In podobno kot glasba je tudi on popolnoma brezkompromisen. Njegove fotografije so temno, teksturirano praznovanje, polno intenzivnih senc, konfrontacijskega gibanja, bleščečih prepotenih poudarkov in ostre, neustavljive energije kulture. »Glasba je moja prva ljubezen,« pravi, »in vedno je bila prisotna v mojem življenju. S fotografijo jo lahko razumem in slavim. Je moja reakcija in vedno želim, da je vedno iskrena. Fotografije, ki jih ustvarjam, morajo biti pristne, nikoli si ne želim uprizorjenih fotografij ali fotografij, za katere bi ljudje pozirali. Proces je namenjen praznovanju surovih čustev ljudi, ki čutijo te intenzivne trenutke.«

»Če bi lahko imel supermoč, bi bila to nevidnost,« pojasni Alex. »Ne želim si, da bi me ljudje opazili, saj se lahko v tej preprosti interakciji trenutek, ki si ga želim fotografirati, spremeni ali pa celo povsem izgine. Želim fotografirati osebo, ki se izgublja v glasbi, ne nekoga, ki se pretvarja. Ali najhujše od vsega, nekoga, ki sem ga povlekel iz njegove izkušnje. Postavim sem se v njihov položaj. Fotografija nikoli ne bi smela uničiti trenutka.« »Pri tem mi je v pomoč,« pravi Alex, »da sem precej majhen, zato se lahko večino časa premikam skoraj neopazno, seveda pa je v pomoč tudi to, da so taka okolja temna. Moj način dela spominja na način dela uličnega fotografa, saj fotoaparat le redko približam k očesu, saj bi to lahko pritegnilo pozornost. Namesto tega posnetek uokvirjam v višini prsnega koša ali pasu.«

Drug del Alexovega iskrenega pristopa izhaja iz njegove neomajne uporabe črne in črne. »Ironično je,« pravi, »da črno-bele fotografije na družabnih omrežjih niso tako uspešne, vendar zame predstavljajo najučinkovitejši način za prikaz intenzivnosti in čustev dogodkov s techno glasbo. To je postalo moj prepoznaven videz. Takšna fotografija ima videz dokumentarne fotografije, kar pomeni, da je na njej resnica, čeprav je črno-bela barva v bistvu abstrakcija.« »Še več,« nadaljuje, »v teh okoljih je barva luči in laserjev neobvladljiva. Oblikovalec osvetlitve lahko opravlja neverjetno delo, toda če določen odtenek ali poudarek ovira zgodbo, je to zame težava. Osredotočiti se želim izključno na čistost kontrasta, senc in oblik. Ne želim motenj, želim samo čustva.«

Alexovo iskanje povezave in resnice se kaže tudi v načinu, kako uporablja svoj fotoaparat Sony Alpha 1 II. »Kljub težkim razmeram zaradi fotografiranja pri šibki svetlobi z veliko premikanja delam ročno, kot sem to vedno počel,« pojasni. »Močno odprem zaslonko, da lahko zajamem vso svetlobo v prostoru, in uporabljam zelo visok ISO, kot npr. 6400, saj vem, da fotoaparat s tem nima težav. To mi omogoča hitrosti zaklopa, kot je 1/160 s, ki so dovolj hitre, da se izognem preveliki zamegljenosti, hkrati pa zagotavlja naraven občutek gibanja v okvirju.« Tudi ostri najraje ročno ter pri tem uporablja ostrenje z razponom in instinktivno nastavitev objektivov, kot je njegov FE 14mm f/1.8 GM, na ustrezno razdaljo, kakor je značilno za tradicionalnega uličnega fotografa. »Takšen način dela dodatno pripomore k temu, da me ljudje ne opazijo,« pojasni Alex, »in tudi če plesalec ni popolnoma oster, je lahko fotografija še vedno zelo dobra.«

Alex, ki je pred kratkim prešel na brezzrcalni fotoaparat s sistema DSLR, je vesel nižje teže. »Moja oprema Sony je lažja od tiste, ki sem jo imel prej, vendar zame uporaba fotoaparata vso noč nikoli ni bila fizično naporna, gre bolj za to, kaj lahko vzamem s seboj kot ročno prtljago. Včasih me je zelo skrbelo, da s seboj ne bom imel potrebne opreme, zdaj pa mi to ni več treba.« Alexu se zdijo tudi funkcije prilagajanja fotoaparata Alpha 1 II izjemno koristne. »Prva stvar, ki sem jo storil, je bila to, da sem gumbe nastavil točno tako, kot sem vajen,« pravi, »kar pomeni, da sem fotoaparat lahko že po nekaj sekundah instinktivno uporabljal. Nastavil sem ga za fotografiranje v obliki JPEG v črno-beli barvi in takoj sem lahko začel delati, kot da bi ta fotoaparat imel že 10 let.«

»Rad sem prisoten in delam z namenom, in čeprav veliko fotografov v takšnih situacijah posname na tisoče fotografij, jih sam le nekaj 100 ter jih nato večino tudi uporabim. Ne prizadevam si biti popoln. Rezultat je pomemben, vendar je še pomembnejši način, kako sem prišel do njega. In na koncu je to nekaj, kar bi se moralo začutiti na fotografijah.«