V glasbeni industriji lahko strast in navdušenje umetnike pripeljeta daleč. Če pa so še resnično talentirani, je njihov potencial neomejen. Neverjetno je, da Ralph Larmann uteleša vse te lastnosti tako v glasbeni umetnosti kot pri fotografiranju, in čeprav ni nikoli igral na stadionskih odrih, zdaj tam fotografira. Zaradi njegove predanosti in navdušenja nad to temo je tako postal eno največjih imen glasbene fotografije.

Ralph, ki je svojo kariero preživel ob fotografiranju nekaterih največjih svetovnih skupin ter objavljanju fotoknjig o turnejah in oblikovanju odrov, svoj uspeh pripisuje resnični ljubezni do glasbe. »To je moja prva ljubezen,« pravi, »in bobnam že od svojega devetega leta. Od 13. leta sem se učil bobne v glasbeni šoli, vodil in igral v skupinah, produciral glasbo in še vedno poučujem bobnanje enkrat na teden. Glasba je vedno okoli mene in nikoli se ne želim odpovedati svojim koreninam.«

Pri 19 letih, ko je pisal za glasbene revije, je sprejel ključno odločitev – fotografiral bo zasedbe, ki jih je osebno spoznal. »Tako sem začel s fotografijo,« priznava, »s svojo predanostjo glasbi, ki je opazna na vsaki fotografiji. Napisal sem serijo o turnejah, ki vključuje opremo skupin, kot so Kiss, The Rolling Stones in Oasis, njihove inštrumente in ojačevalce ... nato sem posnel običajne tri ali štiri pesmi na začetku seta. Tam sem resnično začel oblikovati svoj slog.«

Ralphovo delo se osredotoča na energijo in čustva nastopa v živo. »Popolna slika mora imeti vso vitalnost prostora,« pojasnjuje. »Izhaja iz poze nastopajočega, osvetlitve, tega, kako so nastopajoči uokvirjeni na odru, in kar se tiče mene, rad vidim množico. To je živa glasba, tako da bi moral vsak ob pogledu na fotografijo čutiti, da stoji v množici in mu bas bobni v prsih.«

Ralphovo delo na nedavnem tekmovanju za pesem Evrovizije to odlično dokazuje. »Evrovizijo sem fotografiral že 18-krat,« se nasmehne, »in veliki finale ima najbolj osupljivo energijo. Zame so to glasbene olimpijske igre in obožujem jih. Ljudje, zabava, 40 narodov, ki slavijo glasbo ... To je čudovito!«

»Množico moraš povezati z dogajanjem na odru,« pojasnjuje, »ker sta množica in prizorišče del predstave. Tega bi se tako kot izvajalci morali zavedati tudi fotografi.« Ralph pogosto uporablja širok okvir, da vključi navdušene obraze oboževalcev in briljantne scenografije, osvetlitev in pirotehniko skupaj z nastopajočimi, zato se na največjih dogodkih zanaša na do osem fotoaparatov Sony Alpha 1.

»Ti fotoaparati mi pomagajo na toliko načinov, da je to noro,« pravi. »Na Evroviziji sem imel štiri fotoaparate Alpha 1, s katerimi sem fotografiral na daljavo z uporabo fiksnih objektivov, kot sta FE 14mm f/1.8 GM in FE 35mm f/1.4 GM, ko pa sem se premikal po odru, sem imel s seboj štiri fotoaparate, opremljene z zoomom, kot sta FE 12-24mm f/2.8 GM in FE 24-70mm f/2.8 GM II.«

»Za fotografiranje na daljavo uporabljam načine časovnega zamika, ker je na koncertih veliko motenj in se ne moreš zanesti na radijski signal,« pojasnjuje, »na novih prizoriščih pa začnem zgodaj in preverim najboljša mesta za namestitev fotoaparata. Imam veliko izkušenj o tem, kaj deluje, vendar je odvisno od vrste predstave, svetlobe, velikosti prizorišča in vrste odra. Na srečo imam veliko orodij, ki mi pomagajo pritrditi kamere, specializirane nosilce in veliko ročno izdelanih stojal, od katerih je eden visok kar 13 metrov!«

Širokokotna fotografija prinaša še druge izzive, ki jih fotoaparat Alpha 1 Ralphu pomaga premagati. »Dinamični razpon je velika težava, ker sta odrska osvetlitev in pirotehnika tako svetla in nepredvidljiva,« nadaljuje. »Prisotni so ogenj, laserji, dim, divja nihanja barvne temperature ... zato se zanašam na briljantne 14-bitne neobdelane datoteke fotoaparata, ki mi pomagajo zagotoviti najboljšo kakovost pri urejanju. Posamezno obdelujem fotografije, saj nobena nima enake osvetlitve, a zahvaljujoč načinu zaporednih posnetkov fotoaparata Alpha 1 lahko izberem natančen trenutek, ki ga želim.«

Osupljiva ločljivost fotoaparata s 50 milijoni slikovnih pik je zanj pomembna tudi kot način sporočanja, kaj čuti na koncertih in predstavah. »Vse te slikovne pike pomenijo, da lahko naredim ogromne 2-metrske odtise, ki lahko vsakega ob pogledu na fotografije resnično potopijo v to izkušnjo glasbe v živo,« potrjuje, »in tako se lahko tudi oni izgubijo v trenutku.«

Nazadnje, kaj pa Ralphova energija? »Imam je na pretek,« se smeje, »ker se fotografiranje dogodkov, kot je Evrovizija, nikoli ne zdi kot delo. Vendar moraš biti previden s svojo energijo, zato se prepričaj, da slediš temu, kar imaš rad. Ko fotografiram glasbene dogodke s svojo opremo Sony, vem, da sem na pravem mestu, in čutim isto energijo, ki se vrača k meni.«