Med sprehodom po gostem pragozdu večino ljudi preveva enak občutek tišine in varnosti.

Zdaj pa to izkušnjo primerjajte z občutki ob vstopu na »golo« gozdno območje, ki ga vse pogosteje najdemo v švedskih gozdovih ­– in tudi mnogih drugih krajih po svetu. Po goloseku so gozdovi razmetani, izruvani iz tal in razpršeni. Zemlji in obiskovalcu, ki stoji na njej, pa ostaneta samo razrahljana zemlja in ravnodušno odprto nebo.

Nekaterim pa so se vzbudile še bolj zaskrbljujoče vizije. »Mnogi ljudje iz Nemčije in Francije pravijo, da jih spominja na opustošenje v Černobilu,« poroča fotoreporter Marcus Westberg. »To so kraji, ki so popolnoma opustošeni in brez smiselnega življenja. In povsod okoli nas so, njihovo število pa je vedno večje.«

Marcus, ki sodeluje s številnimi nevladnimi organizacijami in publikacijami ter je prejel več fotografskih nagrad, je v preteklih letih podprl številne okoljske kampanje. Potem ko je delal naloge za druge, je bilo verjetno neizogibno, da si bo nekega dne tudi sam zastavil nalogo. Zdaj je odločen, da bo povedal zgodbo o neizprosnem krčenju gozdov na Švedskem, in ta trenutni projekt pojasnjuje kot »edini 'osebni' fotografski projekt, ki sem ga kdaj imel, in h kateremu se vračam že več kot tri leta.«

»Moja žena je Nemka, jaz sem Šved, živiva pa na Portugalskem. Tik pred pandemijo sem se odločil, da jo peljem na sever Švedske, da bi si ogledala severni sij. Seveda nisva imela sreče, saj je bilo oblačno. Vendar pa sva se z motornimi sanmi peljala skozi nekaj gozdnatih območij ter srečala ljudi in vodiče, ki so nama poročali o krčenju gozdov, nasadih in izgubi gozdne biotske raznovrstnosti. To se naju je močno dotaknilo.«

Marcus pravi, da danes skoraj ni več ohranjenih pragozdov, zlasti zunaj narodnih parkov. Ker velika večina lesa ni namenjena za izdelke z dolgo življenjsko dobo, kot je gradbeni les, temveč za papir za enkratno uporabo in biogorivo, »je to zelena industrija samo, če govorimo o barvi dreves,« pojasnjuje Marcus. »To velja še zlasti, če upoštevamo, da drevesa zajemajo in shranjujejo ogljik. Povrhu vsega pa se pri sežigu dreves ogljik sprosti ­­– in tudi če nato posadite nova drevesa, bo trajalo kar nekaj časa, da bodo dovolj visoka, da bodo lahko v enaki meri zajela ogljik iz ozračja.«

»Še večja težava, povezana s golosekom, pa je pod tlemi. Med tem postopkom se korenine dobesedno iztrgajo iz zemlje, v gozdovih, kot so kanadski, švedski in finski, pa je velika večina ogljika shranjena prav v teh koreninah in miceliju. Deset ali celo sto let star nasad borovcev ne more nadomestiti vseh količin, ki so bile zajete v preteklosti, kar pomeni, da je gozdarska industrija daleč največji onesnaževalec z ogljikom v vsej državi ­– a kljub temu velja za ogljično nevtralno, saj si lahko v dobro štejejo vsako drevo, ki stoji!«

Marcus poroča, da izguba starejših gozdov in uporaba nasadov za zapolnitev vrzeli vplivata na celoten ekosistem na teh mestih, in čeprav se javnost običajno osredotoča na velike sesalce in ptice, to niso najbolj ogrožene vrste – vsaj ne na začetku.

»Glavna razlika med zdravim gozdnim ekosistemom in novim nasadom je v tem, da so vsa drevesa enako stara in ni veliko odmrlega lesa,« pojasnjuje. »V naravnem gozdu rastejo drevesa v vseh življenjskih obdobjih: sadike, zrela drevesa, umirajoča drevesa, ki še stojijo, in tista, ki so se podrla in trohnijo. Mrtva smreka ali bor lahko več sto let nudita hrano lišajem, gobam in žuželkam, ta živa bitja pa predstavljajo osnovo naše prehranjevalne verige.«

Marcusova fotografija, ki jo je posnel z fotoaparatom Sony Alpha, na pošten način prikazuje razmere in pomaga ozaveščati o nevarnostih, ki jih prinašata golosek in industrijska sečnja. Predstavlja pa tudi protiutež trditvam velikih podjetij. »Gozdarska industrija na Švedskem je primerljiva z industrijo velikih naftnih ali tobačnih podjetij, saj so njihove kampanje zelo premetene,« pojasnjuje. »Dolgo časa je potekala kampanja z imenom 'švedski gozd' s čudovitimi fotografijami na avtobusnih postajah v večjih mestih, na katerih je bil prikazan zdrav gozd, ki obkroža štor. Na tem štoru so bili izdelki in napis 'gozdovi so trajnostna alternativa nafti in plastiki'. To je popolna laž. Samo manj kot 3 % sečnje na Švedskem ni golosek. Moje slike pripovedujejo zgodbo o preostalih 97 %.«

»Kar nekaj časa sem potreboval, da sem ugotovil, kako pravilno prikazati obseg uničenja,« nadaljuje, »saj pri fotografiranju s tal ne dobiš pravega občutka o obsegu prizadetih območij. Iz zraka pa si nekoliko odmaknjen od uničenja in ne opaziš njegovih razsežnosti na tleh. Nekatere sledi, ki jih naredijo stroji za sečnjo, so večje od mene! Plezati je treba prek njih.«

Marcus sploh ne dvomi, da fotografija stanje spreminja na bolje. Oborožen z ohišji Sony Alpha 1 ter lahkimi, a hitrimi zoomi in objektivi lahko Marcus ujame skrite čistine, ki jih najde na pohodih stran od glavnih cest, njegove fotografije pa so se znašle v osrednjih medijih, kjer pomagajo osvetliti problem in prikazati dvoličnost vladnih ter industrijskih sporočil.

»Ko sem razmišljal o fotografiji kot sredstvu za spremembo v tem boju, mi je bilo jasno, da mora biti več kot le edinstvena ali estetska. To je koristno za zmago na natečaju – in nekatere od teh jasnih fotografij so na takšen način povečale ozaveščenost – vendar pa je resnično pomembno poudarjanje kolektivne grožnje. Prav tako sem želel zagotoviti, da bodo fotografije koristile posameznikom in organizacijam, ki si prizadevajo za zaščito naših gozdov.« Njegove fotografije goloseka danes uporabljajo številne švedske nevladne organizacije, na nedavni konferenci EU o gozdarskih praksah pa je bilo zunaj sejne dvorane razstavljenih trideset fotografij, natisnjenih v velikem formatu.

»Šele s kombinacijo več deset slik je mogoče prikazati celoten obseg tega, kar se dogaja,« nadaljuje Marcus. »Te zgodbe ni mogoče povedati z eno ali dvema fotografijama, saj je vpliv tako obsežen. Več kot prikažemo, težje bodo industrija ali politiki trdili, da gre samo za anomalijo. To se dogaja povsod.«

»Prehod na fotoaparat Sony Alpha v zgodnjih fazah tega projekta je bil zelo koristen, še posebej zato, ker sem pogosto fotografiral pri šibki svetlobi, vendar sem še vedno potreboval fotografije visoke ločljivosti, da sem lahko natisnil fotografije v velikem formatu. Zato sploh nisem pomislil na delo z drugimi ohišji, razen Sony Alpha 1. Ker so majhna, lahka in tiha, so tudi zelo koristna takrat, ko želite preprečiti, da bi bili videni ali slišani.«

»In čeprav so nekateri posnetki privlačni – na primer ne preveč subtilno prikazana ironija gnezdilnice brez dna, ki je ostala na mrtvem deblu, in trakovi z napisom »ohranjanje narave«, ki jih sekači puščajo na osamljenih drevesih, da bi pokazali, da se držijo omejitev glede krčenja gozdov – pa želim predvsem ustvariti čim več fotografij, ki bodo javnost prepričale o nevarnosti, s katero se soočamo. Tako kot pri zdravem gozdu sta pomembna tako število kot raznolikost fotografij.

»Nekateri so svoje življenje posvetili varstvu švedskih gozdov. Sam sem relativno nov na tem področju in ne želim si pripisovati zaslug za neutrudna prizadevanja drugih. Kljub temu pa nisem bil še nikoli tako prepričan, da moje fotografije resnično prispevajo k opaznim spremembam,« sklene Marcus.