Človeška družba je že več stoletij krivec za izumrtje največjih plenilcev v Evropi. Čeprav se nam nekateri od teh plenilcev zdijo strašljivi, smo pravi plenilci ljudje.

Vendar pa danes človeštvo vsaj na nekaterih področjih skuša ponovno vzpostaviti ravnovesje. Po vsej celini in drugod potekajo prizadevanja za vrnitev največjih plenilcev in s tem povezanih koristi za habitate, v katerih živijo. Načrti za ponovno naselitev in razcvet orlov, rjavih medvedov, volkov in divjih mačk potekajo vedno hitreje. Na španskem Iberskem polotoku je to iberski ris, ki mu pristop, kjer je človek bolj varuh kot osvajalec, zelo koristi.

»Iberski ris je ena najbolj ogroženih mačk na svetu,« pojasnjuje naravovarstvenik in fotograf Antonio Liebana, »vendar pa so bile pobude v krajih, kot je Peñalajo v Kastiliji la Mancha, uspešne in pri zadnjem popisu je bili ugotovljeno, da na celotnem polotoku živi kar 1.668 primerkov. To kaže, da je v zadnjih desetih letih njihovo število eksponentno naraslo.«

Kot postaja jasno po vsem svetu, gre pri projektu, v katerega so vključene lokalna uprava, organizacija WWF Španija in Antonijeva fotografska organizacija Wildwatching Spain, tako za usposabljanje ljudi in njihovo ozaveščanje glede koriti vračanja divjine kot za policijske ali kazenske ukrepe.

»Projekt kmetije Peñalajo se je kot pilotni projekt začel leta 2016, pred tem pa se je to 2.500 hektarjev veliko območje uporabljalo za lov na jerebice in kunce. Vse to pa se je spremenilo, ko se je kmetija pred sedmimi leti vključila v program za zaščito iberskega risa. Dve leti pozneje sem se pridružil projektu Wildwatching in od takrat se je zemljišče spremenilo v prostor, ki ga lahko obiščejo mednarodni fotografi in tam posnamejo neverjetne posnetke.«

Skrivališča, ki jih je Antonio pomagal izdelati, izrabljajo potrebo mačk po vodi. »Izkoristili smo polsuh habitat pokrajine Peñalajo, kjer je voda redka dobrina, in na lokaciji ustvarili šest točk z vodo, vsaka pa je osem metrov oddaljena od skrivališča. To pomeni, da lahko fotografi v tej vrsti uživajo skrito in iz razdalje – po tudi z vidika, ki je edinstven v Španiji.«

»Zdaj, ko je naša naloga iskanje lokacije skrivališč in njihovo vzdrževanje, se odločamo glede na svetlobo in prisotnost vrste,« nadaljuje Antonio. »Čudovito je imeti službo, ki me veseli in pri kateri lahko vse svoje znanje vložim v nekaj dobrega za divje živali ter pomagam drugim fotografom, da v tem uživajo. Toda za začetek se mi je delo zdelo precejšen izziv, saj še nikoli prej nisem delal z risi. Vendar sem se odpravil na več kot 60 safarijev po vsej Afriki, zato sem nekatere odločitve sprejel na podlagi svojih izkušenj z leopardi.«

Antonia, ki se je rodil v Madridu, so že od nekdaj privlačile divje živali: »Kot mnoge španske otroke je tudi mene svet narave navdušil zaradi španskega naravoslovca Felixa Rodrigueza de la Fuente in njegove televizijske oddaje Človek & Zemlja. Naučil sem se prepoznavati in spoštovati iberske divje živali, nato pa sem v najstniških letih na pohode v gore s seboj vzel majhen fotoaparat. Takoj sem uvidel, kakšen potencial ima lahko fotografiranje divjih živali. Spoznal sem, da če lahko drugim približam to lepoto, pa čeprav samo s svojo skromno opremo, lahko naredim preskok med profesionalne fotografe.«

Tako kot mnogi fotografi se tudi on zaveda, da mu uspeh omogoča, da se popolnoma potopi v to tematiko. »Tudi brez fotoaparata je največja motivacija nedvomno to, da se približam živalim. To postane način razumevanja pomena življenja. To, da sem lahko priča neponovljivim trenutkom, je gonilna sila, s fotografiranjem pa lahko druge ozaveščam o lepoti, ki je tam zunaj, kakor tudi o težavah, s katerimi se srečujejo določene vrste.«

Čeprav torej skrivališča v krajih, kot je Peñalajo, dokazujejo, da je trajnost lahko dobičkonosna, gre tudi za širjenje tega sporočila. »Fotografija je močno orožje,« pojasnjuje, »saj tistega, kar ljudje ne vidijo, niti ne cenijo. Ena sama slika lahko pove veliko različnih stvari, njen najpreprostejši in najmočnejši učinek pa je, da svojim družinam in prijateljem povemo, da je svet sicer lep, vendar pa bo takšen ostal le, če se bomo zanj borili. Ukrepati moramo, da bi ohranili tisto, kar nas navdihuje, sicer tega kmalu ne bo več.«

V Peñalaju od projekta nimajo koristi samo iberijski risi. »Celotno posestvo je zdaj namenjeno varovanju okolja, kar pomeni, da uspevajo tudi številne druge vrste,« pravi Antonio, »vključno z znamenitimi pticami, kot sta kraljevski orel in mali dropelj, ki sta zelo priljubljena med fotografi.«

Za rise je varno okolje, v katerem živijo, razlog, da opažajo nova vedenja, in tako je nastalo nekaj Antonijevih najljubših posnetkov s tega območja. »V zapuščenem seniku v gozdu so risi našli prostor za razmnoževanje – in nenavadno je, da smo opazili dve materi v istem leglu,« razkrije. »Prej tega nismo zabeležili, zato je to nedvomno znak da se tukaj počutijo varne. To pa seveda pomeni, da smo imeli priložnost fotografirati mladiče! Tako lepi so, a najbolj čudovito je, da so dokaz, da je vrsta v vzponu.«

Antonio pojasnjuje, da trenutno uporablja dva fotoaparata Sony Alpha 1. »Ta fotoaparata mi omogočata največjo hitrost ostrenja,« pojasnjuje Antonio, »ter datoteke s 50 milijoni slikovnih pik in do 30 fotografij na sekundo. Brez dvoma sta to idealna fotoaparata za to vrsto fotografije, moja desna roka pri tem projektu pa je bil objektiv FE 600mm f/4 GM OSS. Njegov doseg, svetlobna moč in ostrina so sanje vsakega fotografa divjih živali, odlično pa deluje v kombinaciji z 1,4-kratnim telekonverterjem, ki postane še posebej uporaben, ko se pojavijo mladiči!

Oba fotoaparata in objektiv se odlično upirajo prahu, ki ga imamo v poletnih mesecih – podjetje Sony pa je bilo zelo dejavno pri zagotavljanju opreme za izposojo tistim, ki se udeležujejo fotografskih delavnic tukaj v Peñalaju. S svojo stalno podporo in zagotavljanjem opreme tistim, ki so navdušeni nad fotografiranjem narave, podjetje Sony pomaga fotografom, da širijo glas o dobrem delu, ki se dogaja tukaj, in nam pomaga, da s fotografijo opozarjamo na pomen ogroženih vrst. V tem primeru je to iberski ris.«

Antonio upa, da bo še več krajev sledilo zgledu Peñalaja in uporabilo fotografijo kot gonilo ohranjanja narave. »Čudovito je videti, kako nam je tu uspelo spremeniti smer ohranjanja okolja, pomagati risom in drugim vrstam, da uspevajo, fotografi pa so zelo pomemben del te enačbe,« sklene. »Na tovrstnih kmetijah v Španiji je bilo to še pred leti nepredstavljivo. To je odličen primer trajnosti in razvoja, ne le za kmetijo, temveč tudi za lokalne restavracije, hotele in druge storitve. Dokazuje, da smo lahko s skupnimi močmi pravi varuhi narave.«