Projekt »Hueco Mundo« Marca Ronconija, ki se je rodil med izolacijo v času pandemije leta 2020, je čudovita študija podobnosti med dvema najbolj surovima okoljema na svetu. Marco je pri projektu fotografiral s fotoaparatoma Sony Alpha 1 in Alpha 9, ki sta najboljša za snemanje v ekstremnih okoljih.

»Zamisel za projekt se mi je porodila med pandemijo. Želel sem pobegnit v duhu, zato sem si predstavljal potovanja na te lokacije ter prizore, ki bi jih tam posnel. Takoj, ko sem lahko, sem odpotoval, in uresničil podobe, ki sem si jih prej predstavljal,« pravi Marco.

Marco je potoval v dve puščavi na Arktiki. Ta kraja sta pravi nasprotji, vendar je Marco našel presenetljivo podobnost v njuni fizični strukturi ter občutku in počutju, ki ju ustvarja okolje.

»Ta dva nasprotujoča si kraja sta si bolj podobna, kot bi si lahko mislili. Podnebje in temperatura sta sicer zelo različna, vendar sta si podobna po praznini in miru. Ta prostora imata terapevtski učinek na mojo dušo,« pravi Marco. »Iskal sem ta mir. Prinesel mi je duševno zdravje.«

Doma Marco le redko vzame v roke fotoaparat: »Ne fotografiram vsak dan. Na potovanju veliko fotografiram, nato pa včasih tudi več mesecev ne vzamem fotoaparata v roke. Ko vzamem v roke svoj fotoaparat Alpha 1, mi ni treba razmišljati o njem. Ko je v njem pomnilniška kartica in so baterije napolnjene, vem, da bo deloval kot želim.«

Marcovo zaupanje v fotoaparat Alpha 1 mu daje samozavest pri fotografiranju v ekstremnih okoljih. »Na Svalbardu je bilo –35 ºC, vendar je vse vedno delovalo brezhibno,« razkrije, »in enako je bilo tudi v vročini.«

Tako kot številni drugi fotografi, ki se odpravljajo v oddaljene kraje, tudi Marco s seboj vzame samo tisto, kar potrebuje, vendar se mora pripraviti na različne situacije. »Sem zelo preprost človek,« se šali, »skoraj vedno uporabljam objektive z zoomom – FE 24-105mm f/4 G OSS, FE 70-200mm f/2.8 GM OSS II in pred kratkim še FE 100-400mm f/4.5-5.6 GM OSS. Nazadnje pa imam še objektiv FE 20mm f/1.8 G. Pri mojem delu gre predvsem za kompozicijo, zato pri uporabi objektivov z zoomom žrtvujem nekoliko kakovosti v primerjavi z uporabo objektivov z nespremenljivo goriščno razdaljo. Vendar mi majhna žrtev omogoča večjo prilagodljivost pri kompoziciji. Fotografiram pri manjših nastavitvah zaslonke, zato ne potrebujem velikih zaslonk, ki jih ponujajo dragi objektivi z nespremenljivo goriščno razdaljo. Glede na to, kaj nameravam fotografirati, s seboj vzamem dve ohišji fotoaparata in dva ali tri objektive, vse skupaj pa lahko spravim v majhen nahrbtnik.«

Pusti puščavi snega in peska pri Marcovem knjižnem projektu »Hueco Mundo« sta popolni grafični kulisi za ključne elemente vsake fotografije.

»Barvna paleta in podobe so zelo minimalistične,« pravi Marco. »Že dolgo me navdihujejo tradicionalna likovna dela s tušem z Japonske in Kitajske, ki prikazujejo samo nekaj elementov in so zelo monokromatične. Preučeval sem tudi vzhodno filozofijo, kar se odraža v mojem delu. Na Vzhodu je koncept praznine zelo drugačen. Je temeljni del slike ali glasbenega dela. Na Zahodu pa »praznino« dojemamo bolj kot nekaj negativnega, kot da nekaj manjka. Menim, da sta prostor in praznina bistvena za vsako umetniško kompozicijo.«

Da bi ustvaril svoje minimalistične grafične fotografije živali v njihovem življenjskem okolju, Marco med fotografiranjem poveča osvetlitev kolikor je le mogoče. Na številnih Marcovih fotografijah snežna odeja postane skoraj povsem belo ozadje. To mu omogoča elektronsko iskalo fotoaparata Alpha 1. »Ko ga enkrat preizkusite, se ne morete več vrniti nazaj,« pravi o elektronskem iskalu. »Simulacija osvetlitve, ki jo omogoča, je zame bistvenega pomena. Pri fotografiranju v snegu svoje fotografije navadno premočno osvetlim, da dobim zelo svetlo grafično podobo. Elektronsko iskalo mi omogoča predogled končne slike in prepričam se lahko, da sem uporabil pravilno osvetlitev in da zaradi nje ni izginila nobena podrobnost.«

Pri projektu »Hueco Mundo« je nastalo toliko neverjetnih fotografij, da Marco nima najljubše. »Zato ne sodelujem na natečajih,« razkrije, »bolj se osredotočam na potek celotnega dela kot na posamezno fotografijo.«

Vendar se Marco z veseljem spominja trenutkov, ob katerih je posnel določene fotografije. »Na fotografiji je arktična lisica, ki teče navzdol po nizkem hribu. Svetloba je bila čudovita, v zraku pa so pršeli ledeni delci in sneg.

To je bil vesel, prelep trenutek.«