Sony FE 50-150mm f/2 GM morda ni prvi objektiv, na katerega bi pomislili za fotografiranje divjih živali, vendar se je za Philippa Jakescha izkazal za idealnega za njegovo nedavno pustolovščino na Antarktiki. »Tam na antarktičnem podobmočju in Antarktiki se lahko resnično približate divjim živalim in divje živali se vam bodo resnično približale.«
Philipp je svoje raziskovanje regionalnih divjih žival začel v Puerto Madrynu v Argentini in na Falklandskih otokih, kjer je prvič videl pingvine v divjini. »Tam je bila ogromna kolonija kraljevih pingvinov, ena največjih na svetu,« se spominja Philipp. »Na enem mestu je bilo 400.000 pingvinov. To je naravnost osupljivo. Približno 10 metrov stran je bil mladič kraljevega pingvina. Sklonil sem se, da bi fotografiral iz nizkega kota in izkoristil zaslonko f/2 objektiva. Nato pa sem zaslišal rezek zvok, s katerim se oglašajo, in pogledal v njegovo smer – še bolj se mi je približal.«
Da bi pingvine zaščitili pred boleznimi, kot je ptičja gripa, so bila vzpostavljena pravila, ki urejajo približevanje pingvinom. »Moral sem se umakniti nekaj za metrov nazaj in se skloniti, da sem lahko fotografijo posnel z zgibnim zaslonom fotoaparata Sony Alpha 9 III. Da bi ptice zaščitili pred ptičjo gripo se namreč tal lahko dotikajo samo podplati vaših čevljev in nič drugega. Mladič kraljevega pingvina pa mi je sledil – ta ljubka, puhasta kepica mi je bila neprestano za petami.«
Zaradi radovedne narave živali je bila goriščna razdalja objektiva 50–150 mm kot nalašč za zajemanje čudovitih posnetkov posameznih pingvinov in drugih divjih živali. »Goriščna razdalja objektiva, ki se začne pri 50 mm, naredi veliko spremembo. Eden od posnetkov je portret dveh kraljevih pingvinov, mladiča z enim od staršev, za njima pa se razprostira pokrajina. Te fotografije ne bi mogel posneti s 70–200-milimetrskim objektivom, saj bi bil preblizu, da bi lahko ustvaril posnetek. S seboj sem imel tudi fotoaparat Sony Alpha II, ki mi je z ločljivostjo 50,1 milijona slikovnih pik omogočal, da sem posnetke lahko obrezal, vendar pa fotografij ni mogoče razširiti.«
Philippu ni preveč navdušen nad snemanjem fotografij, ki so le portreti divjih živali. »Če sem iskren, lahko portrete od blizu posnamete v živalskem vrtu,« poudari. »Če pa pomešate bližnje, srednje in širše posnetke, dobite bolj raznolike fotografije. Lažje poveste zgodbo. Zgodbo o pokrajini, o tem, kakšna je narava in kakšen je njen obseg. Vidite lahko globino in dobite predstavo o tem, kako velike so te pokrajine in kje živali dejansko živijo.«
Goriščna razdalja pa ni edina značilnost objektiva FE 50-150mm f/2 GM, ki jo Philipp občuduje. Zaslonka f/2 odpira možnosti, ki presegajo tisto, kar je mogoče doseči z objektivom f/2,8. »V celoti lahko izkoristite neverjetno ostrino in majhno globinsko ostrino ter se poigrate s čudovitimi ozadji,« pravi fotograf. »Goriščna razdalja f/2 je res neverjetna z nekaj svetlobe v ozadju. Osupljiva je tudi zameglitev ozadja. V celoti je mogoče izkoristiti čudovito ozadje z mehurčki. Zares je lepo. Mehurčki so okrogli, zato se ne spremenijo v mačje oči, ko so bližje robu.«
»Imeli smo srečo, da je v nekem trenutku začelo snežiti,« nadaljuje Philipp. »Ob snegu na posnetku si lahko še bolje ogledate učinek zaslonke. Ali imate v ozadju čudovito svetlobo ali pa imate v ospredju sneg, kjer snežinke postanejo ogromne, saj so tako zelo zamegljene. To res lepo zapolni okvir. Z drugim objektivom tega ne bi mogli tako enostavno doseči.«
Samodejno ostrenje je delovalo odlično tudi v zasneženih razmerah. Philipp se spominja trenutka, ko je samodejno ostrenje kljub temu, da so se pingvini premikali, objekt ves čas ohranjalo oster. »Resnično se ni premaknilo s pingvinovega očesa. Nekateri pingvini so tekali naokoli, padali, saj jim je drselo, nato pa spet vstali, tekli in se spuščali po hribu. Pingvine je bilo pogosto zelo smešno gledati.«
Kljub temu, da ima ta objektiv z goriščno razdaljo 50–150 mm 3-kratni zoom in zelo veliko največjo zaslonko, je presenetljivo lahek. »To je bila ena od stvari, ki me je resnično presenetila – kako lahek je objektiv in kako preprosto je rokovanje z njim. Z njim je res lepo delati, saj je v roki dobro uravnotežen.« Preprosto rokovanje je eden od razlogov, da je Philipp lahko raziskoval pokrajino s 50–150-milimetrskim objektivom in ga vzel s seboj na lokacije, kjer je bila edina možnost ročno fotografiranje.
»Na eni od fotografij pingvini stojijo na modri ledeni gori. Posnet je bil iz čolna Zodiac, ki se je močno zibal. Valovi so bili kar visoki, mislim, da vsaj en meter. Ves čas smo se premikali gor in dol, vendar sta funkciji stabilizacije SteadyShot in samodejnega ostrenja oči s sledenjem poskrbeli, da je samodejno ostrenje ves čas ostrilo objekt in sem lahko ustvaril posnetke.«
Kombinacija izjemnih divjih živali, fantastične lokacije in neverjetnih vremenskih razmer je pomenila, da je Philipp s svojim objektivom FE 50-150mm f/2 GM ustvaril nekaj neverjetnih posnetkov. Komaj čakamo, da vidimo, kam se bo odpravil naslednjič.