Finski fotograf Hugo Korhonen si je zadal nalogo, da s fotoaparatom Sony Alpha 6700 posname pomlad v bližini svojega domačega mesta Kuopio.

»Naravnost zabavno se mi zdi, da sem prepotoval vse te kotičke sveta, a najboljše fotografije pa običajno posnamem blizu doma,« pravi Hugo. »Tisti 'pravi trenutek’ se vedno enostavno zgodi kar sam od sebe, morda pa ga enostavno ujamem s pogledom, ker dobro poznam to območje in se znam po njem orientirati ter ga razumem.«

Fotografiranje pomladi je za Huga velik izziv. »Pomlad je tako lep letni čas, vendar sem se vedno izogibal fotografiranju na prostem, saj imam hude alergije. Vendar pa sem zaradi fotografij, ki sem jih posnel letos, vesel, da sem se potrudil in fotografiral nekaj zanimivih stvari.«

Hugo je za serijo pomladnih fotografij uporabil fotoaparat Alpha 6700 in njegov zmogljivi senzor s 26 milijoni slikovnih pik ter velikostjo APS-C.  »Začel sem fotografirati z aparatom Alpha 6500, zato je bil vrnitev k tej seriji prijeten občutek. Zelo mi je všeč velikost, zlasti držalo, ki je glede na velikost fotoaparata zelo veliko. Najnovejši sistem ostrenja je fantastičen, neverjetno je, kako dobro lahko sledi objektom, kot so leteče ptice.«

Hugo za svoje fotografije najde čudovite prizore, nato pa v njih poišče majhne elemente, kot so ljudje, letala, ptice ali živali, ki dodajo občutek obsega in prikažejo, kako velik je svet in kako majhni smo v njem mi.

Manjši fotoaparat Alpha 6700 v kombinaciji z objektivoma Sony E PZ 10-20mm f/4 G in E 70-350mm f/4.5-6.3 G OSS je Hugu olajšal fotografiranje.

»Ne izključujte faktorja obrezovanja z manjšim senzorjem!« pravi Hugo. »Prej sem mislil, da manjše tipalo ni dobro, zdaj pa lahko z objektivom 10–20 mm naredim širokokotne posnetke, ki jih prej nisem mogel, pri čemer je najširši 16 mm.«

Čeprav Hugo rad fotografira z objektivom 10–20 mm, ima prav toliko razlogov za fotografiranje pokrajine s teleobjektivom, kot je 70–350 mm.

»Verjamem, da je fotografija povezana s pravilnim izborom tistega, kar lahko vanjo vključiš. S širokokotnim objektivom lahko prikažeš velik del prizora, s teleobjektivom pa lahko poudariš določen del pokrajine, ki ga želiš prikazati; stvari, ki jih gledalec običajno ne vidi. S teleobjektivom se lahko fotograf resnično osredotoči na pripovedovanje zgodbe. Zato tudi ne fotografiram pri 50 mm, kar se človeškemu očesu zdi normalno.«

Zanimivo je, da je večina Hugovih pokrajinskih fotografij posneta navpično. Finski fotograf meni, da je ta usmeritev primerna za njegove fotografije, in išče prizore, pri katerih lahko fotografira navpično. Vendar pa obstaja še en razlog, ki je povezan s tem, kako si zdaj skoraj vsi ogledujemo fotografije.

»Ko objavljam fotografije v družabnih medijih, je navpična usmerjenost optimizirana za zaslone. Seveda je moj cilj ujeti prizor in ustvariti umetniško delo zase, vendar pa tudi za druge. Vem, da če bom fotografiral vodoravno, fotografije najverjetneje ne bo videlo toliko ljudi in ne bo prikazana v celoti.«

Serija navpičnih fotografij razkriva bogate barve, ki jih ponuja pomlad. Barvna paleta s hladno modrino in presenetljivo toplimi sončnimi vzhodi je posledica dramatične svetlobe modre ure, sončnega vzhoda, sončnega zahoda in zlate ure.

»Večina ljudi vidi svet podnevi, zlasti spomladi in poleti. Če je sončni vzhod ob 3.30 zjutraj, večina ljudi ne bo videla neverjetne svetlobe ob tem času. Tudi sam se počutim drugače, ko sem ob tem času pokonci in fotografiram – svet se mi zdi bolj čaroben. To je nekaj, kar vedno želim pokazati ljudem – lepoto našega sveta. In to pomaga tudi meni. Če se počutim slabo, mi lahko odhod in ustvarjanje umetnosti pomagata premagati težka čustva ter mi prineseta nekaj miru in olajšanja.«