Zame se fotografija divjih živali začne s posvečanjem pozornosti. Ne očitnemu, ampak tistemu, kar je skoraj nevidno – kratek pogled, subtilne kretnje, trenutki, ki se pojavijo in nato spet samo v nekaj sekundah izginejo. To je sposobnost opaziti tisto, kar večina ljudi ne bi. Smer pogleda, napetost v telesu, trenutek tik pred premikom ali takoj po njem. Ti drobni signali so pogosto edini namigi o tem, kar se bo kmalu zgodilo.

Takšno zavedanje ustvarja občutek, da sem korak bližje trenutku, preden se odvije. Pri fotografiji divjih živali namreč ne gre le za hiter odziv. Gre za preučitev situacije in slutenje tistega, kar se še ni zgodilo. In v tem procesu oprema nikoli ne bi smela predstavljati ovire. Moral bi izginiti in postati nekaj, kar vam omogoča, da brez oklevanja ukrepate.

Med tem potovanjem sem delala z novim objektivom Sony FE 100-400 mm f/4.5 GM OSS v kombinaciji s fotoaparatom Alpha 1 II. V Karpatih se je vse upočasnilo. Gozd se je zdel gost, težak in tih. Svetloba se je nepredvidljivo premikala med drevesi in se pojavljala le v kratkih, spreminjajočih se vrzelih med drevesi. Pri fotografiranju medvedov v takšnih razmerah ne gre za hitrost, temveč za potrpežljivost in osredotočenost. Čakate. Opazujete. In ko se nekaj končno zgodi, se zgodi samo enkrat.

Medvedi so se mirno prikradli iz sence, nekaj trenutkov postali in prav tako tiho izginili. Ni bilo hitenja – samo pripravljenost. Ko sem gledala skozi iskalo, sem pogosto sledila njihovemu gibanju in čakala na nekaj skoraj neopaznega – rahel obrat glave, kratek pogled, trenutek oklevanja. Včasih je začel padati rahel dež. Slika se je zmehčala, postala je bolj atmosferska, a hkrati tudi zahtevnejša. Zahtevala je natančnost.

Nekaj dni pozneje se je v delti reke Donave vse spremenilo. Tempo je bil popolnoma drugačen. Večinoma sem delala s pticami in že od začetka sem vedela, da bo izziv, vendar je to točno tisto, kar sem iskala. Pojavile so se nenadoma in prav tako hitro izginile. Včasih so za sekundo pristale na veji, vendar takrat ni bilo dovolj časa za razmislek. Ti kratki trenutki so postali najpomembnejši. Večino časa sem fotografirala iz premikajočega se čolna. Perspektiva se je nenehno spreminjala, okvir je bil nestabilen in vsaka odločitev je morala biti takojšnja. Veter pa je vse še otežil – veje so se premikale, odsevi so se lomili na vodi, ptice so se odzvale na vsako podrobnost okolice. Ni bilo prostora za oklevanje.

Delo s čolna je spremenilo tudi način razmišljanja o kompoziciji. Ni bilo doslednosti, ponovljivosti. Vsak gib je spremenil razdaljo, ozadje in kadriranje. V teh razmerah možnost takojšnje prilagoditve goriščne razdalje ni bila le koristna, temveč je bila bistvenega pomena. Omogočila mi je, da sem se odzvala, ne da bi izgubila povezavo s tem, kar se je dogajalo pred mano.Prvi vtisi – v praksiPrejšnja različica objektiva Sony 100-400 mm f/4.5-5.6 je bil moj prvi objektiv za divje živali. Z njim sem se naučila delati na terenu. Z njim sem izoblikovala svoj način gledanja. Ko sem torej slišala za novo različico, sem bila resnično radovedna, a ne glede specifikacij, temveč glede tega, kako bi se odrezal v dejanskih razmerah. Prva stvar, ki sem jo opazila, ni bila njegova zmogljivost, temveč kako se je spopadal s pogoji. Ta objektiv se mi zdi dobro uravnotežen, zasnova notranjega zooma pa pomeni, da se med delom nič ne premika. Ta občutek stabilnosti je resnično pomembna prednost, zlasti pri ročnem fotografiranju ali fotografiranju iz premikajočega se čolna.

Prav tako se med dolgimi dnevi na terenu zdi lažji, kot bi pričakovali. In to je pomembnejše, kot bi ljudje pomislili. Stalna zaslonka f/4,5 poenostavlja delo pri spreminjajoči se svetlobi. Omogoča vam, da ostanete osredotočeni na prizor, namesto da bi med uporabo zooma nenehno morali prilagajati osvetlitev. Nikoli se mi ni zdelo, da se moram prilagoditi objektivu, saj se je vedno sam prilagodil razmeram.Prilagodljivost v dejanskih razmerahV zadnjem času večinoma delam z objektivi z nespremenljivo goriščno razdaljo, ki so me naučili, da moram odločitve sprejeti še preden se karkoli zgodi. Tu sem si dovolila več prilagodljivosti – odzivanje v realnem času. V Karpatih je to pomenilo hitro prilagajanje, ko se je spreminjala razdalja med medvedom in menoj. V delti je to pomenilo ohranjanje ptice v kadru, hkrati pa biti pripravljena na tisti kratek trenutek umirjenosti. Ta prilagodljivost ustvarja svobodo in odpravlja oklevanje.

Kakovost slike v zahtevnih razmerahNajpomembnejše je, kako se oprema obnese v manj ugodnih pogojih. V Karpatih je izziv predstavljal kontrast med temnim krznom in svetlimi vrzelmi v gozdu. Kljub temu so podrobnosti v senci ostale jasne. V delti so težavo predstavljali premikanje, odsevi in barve. Vendar pa je slika ostala naravna in dosledna. Pri nenehno spreminjajoči se svetlobi je bila moja prioriteta preprosta: slika je morala ohraniti dejanski občutek, ki ga je vzbudil tisti trenutek.

Samodejno ostrenje – trenutek resniceV delti je samodejno ostrenje postalo kritično. Ptice so izginile za vejami in se nenadoma ponovno pojavile ter pogosto samo v delčku sekunde spremenile smer. Stabilnost je bila pomembnejša od same hitrosti. Sistem je neprekinjeno sledil objektu in ga med kratkimi ovirami ni izgubil. To mi je omogočilo, da sem se osredotočila na trenutek, ne na tehnologijo. Namesto da bi se osredotočala samo na dogajanje, sem začela več pozornosti posvečati temu, kar se odvija vmes. Delček sekunde, ko ptica pogleda neposredno v objektiv ali se za kratek čas ustavi. Ni časa za popravljanje. Takoj se morate odzvati ali pa trenutek izgine. To je drugačna vrsta napetosti. Tišja. Natančnejša. To ne pomeni, da premikanju ne posvetite nobene pozornosti. Pelikan, ki pristane na vodi, je še vedno prehod, tisti kratek trenutek pred stikom, ko vse visi v zraku. Tam nastane slika.

Telekonverter – preverjanje resničnostiTelekonverterji v teoriji vedno zvenijo dobro, vendar pa se v praksi hitro pokažejo njihove omejitve. Med tem potovanjem sem delala izključno z 2-kratnim telekonverterjem, kar je pomenilo izgubo svetlobe in delo pri višjih vrednostih ISO. In vendar se to nikoli ni zdelo kot kompromis. Samodejno ostrenje je ostalo zanesljivo, kakovost slike pa je bila dovolj dobra, da lahko te posnetke obravnavam kot končne. Dodaten doseg je bil zelo dobrodošel. Omogočil mi je, da sem ohranila razdaljo in nisem posegala v vedenje živali, hkrati pa sem vseeno zajela podrobnosti, za katere bi se sicer morala bolj približati. Fotografiranje divjih živali ni udobno, saj pomeni dolgo čakanje, nepredvidljive razmere in trenutke, ki se zgodijo samo enkrat. V Karpatih je bila to potrpežljivost. V delti je bila pripravljenost. Vaša oprema mora biti kos obojemu.

To potovanje me je spomnilo, da je pri fotografiji divjih živali vse povezano – goriščna razdalja, svetloba, razdalja, čas. In vendar nič od tega ni tisto, kar ostane najdlje. Kar ostane, so tisti tihi, skoraj nevidni trenutki, ko se vse poravna, samo za trenutek. To so tisti trenutki, ki ostanejo.