Iquitos na severu Peruja, ki se nahaja ob reki Amazonki in je obkrožen z gostimi deževnimi gozdovi, ima resnično edinstveno pravico do slave. Je največje mesto na svetu, do katerega ni mogoče priti po cesti. Da, razen majhnih avtocest, ki vodijo do vasi ali v zeleno divjino, je edini način, da pridete do mesta, letalo ali čoln. »To je izjemen kraj,« pravi Natan Dvir, »in težko bi bil še bolj odročen.« Pri dokumentarni fotografiji nenavadnost pogosto pomeni priložnost in po Natanovem mnenju je Iquitos poln nenavadnih prizorov. »Od hiš, zgrajenih na visokih drogovih za primer poplav, do plavajoče tržnice Belén in vojske barvitih taksijev na motornih kolesih, v tem mestu obstaja neverjetna raznolikost in globina življenja,« pravi. »Ljudje so izjemni in izkušnja srečanja z njimi je lahko precej globoka, zato jih je veselje dokumentirati.«

»Zame,« nadaljuje, »je ulična fotografija praznovanje življenja in plod mojega očaranja nad ljudmi. Peru je bolj sproščen od mnogih drugih krajev in ljudje so pogosto počaščeni, da se zanimate zanje. Kljub temu pa svoj pristop najbolje povzamem kot fotografiranje s spoštovanjem in integriteto.« »Svojih objektov ne objektiviziram, do česar lahko pride, če fotografirate na daljavo ali na prikrit način, in z njimi raje vzpostavim komunikacijo,« pojasni Natan. »Pogosto ne fotografiram takoj, ampak se najprej sprehodim po kraju in ga poskušam bolje spoznati. To pomeni, da sem pri delu bolj namenski in se ne prepustim takojšnji estetiki situacije. Sicer pri tem obstaja tveganje, da se ljudje začnejo drugače vesti ali pa vam povedo, da sploh ne želijo, da jih fotografirate. Toda v glavnem je to veliko plodnejša pot in, kar je najpomembneje, tako preprečim objektivizacijo ljudi.«

»Visok sem 1,95 m, zato se niti ne morem skriti,« se smeji, »ampak običajno vedno poskrbim, da me ljudje opazijo in jih ne presenetim. Ko nekaj vzbudi moje zanimanje, se navadno približam, morda še začnem menjavati objektiv in si tako zagotovim dovolj časa, da lahko vidim odzive ljudi. Pri ustvarjanju skoraj vsakega od teh posnetkov je bilo očitno, kaj počnem. Nekateri ljudje so mi celo ponudili pijačo ali me povabili v svoje domove. Kadar se dlje časa zadržujem na nekem mestu, veliko ljudi pozabi, da sem tam, in se začne vesti povsem naravno.« »Drug način spoštljivosti pri fotografiranju,« pravi, »pa je, da poiščete prizor, ki vam je všeč, ga uokvirite in nato preprosto počakate, da ga napolni življenje. In pri tem ne prikrivate tega, kar počnete. Če nekdo noče, da ga fotografirate, se lahko preprosto izogne temu mestu.«

Natan pri tem pogosto najraje uporablja kratke goriščne razdalje, ki prinašajo dodatne prednosti. »Portreti, ki izolirajo objekt, so lahko fascinantni, jaz pa imam raje kontekst,« pojasnjuje. »Zame je fotografija, ki vključuje tudi okolico, veliko bolj zanimiva, in rad ustvarjam globoko teksturirane slike z več protagonisti. Dinamične glavne objekte pogosto poskušam uravnotežiti z dodatnimi, kot na primer na fotografiji ženske, ki pere perilo, ali ljudi na trgu. Na vsakem od teh posnetkov je več portretov in več pozornosti, kot namenite vsaki sliki, več podrobnosti boste opazili. Naloga je združiti estetsko in pripovedno vrednost tistega trenutka.«

»Pri fotografiranju sem zelo izbirčen,« nadaljuje, »in redko delam hitreje od 3 sličic na sekundo, čeprav bi lahko s svojimi fotoaparati Sony fotografiral veliko hitreje. Moja metoda je, da ostanem prisoten in sam prepoznam trenutek, namesto da bi upal, da bo to namesto mene storil fotoaparat. Moja fotoaparata Alpha 7R V in Alpha 1 sta bila ključna pri šibki svetlobi. Oba odlično obvladata šum, zato lahko redno delam pri ISO, kot je 6400. To je zelo opazno kadar z večjo hitrostjo zaklopa fotografiram v temnem okolju in predstavlja razliko med sliko, ki jo bom najverjetneje obdržal in sliko, ki jo bom izbrisal.« Natan pravi, da je prav tako briljantna zmogljivost samodejnega ostrenja pri šibki svetlobi njegovih fotoaparatov. »Samodejno ostrenje pri fotoaparatih družbe Sony odlično izbere objekte, vendar ga pri ulični fotografiji uporabljam na veliko bolj tradicionalen način, saj fotografiram v načinu enega posnetka in uporabljam zelo majhno območje samodejnega ostrenja, da bi dosegel največjo natančnost. To deluje neverjetno dobro, saj se z objekta ne premakne niti na temnih lokacijah, na katerih sem svojemu prejšnjemu fotoaparatu moral pomagati.«

»Pri kadriranju posnetka vedno uporabljam elektronsko iskalo in ne zadnjega zaslona,« pravi, »ker tako svojo pozornost posvetim tistemu, kar je pred mano in okoli mene. Prav tako sem velik oboževalec uporabe histograma v živo v elektronskem iskalu. To pomeni, da je osvetlitev vsakega posnetka odlična.«

Vse tehnične prednosti njegovih fotoaparatov prispevajo k boljši povezavi z ljudmi, ki jih srečuje, pravi Natan, in s tem tudi k bolj pristnim slikam. »Če je moj pristop k ulični fotografiji namenjen praznovanju življenja,« zaključi, »tega ne morem storiti s fotoaparatom, ki mi stoji na poti.«