Newyorška podzemna železnica s 472 postajami in skoraj 700 kilometri prog ustvarja zgodbo, ki stalno raste in se odvija v realnem času. Vlaki vozijo 24 ur na dan in tako ustvarjajo kaos priložnosti. Kako lahko fotograf sploh upa, da mu bo v tem nenehnem toku in gibanju uspelo najti tiste odločilne trenutke? Natan Dvir meni, da je odgovor v predanosti.

»Na teh peronih,« pojasnjuje Natan, »sta prihod in odhod vlakov kot premikanje zavese na gledališkem odru. Vsakič, ko vlak zapelje mimo, se začne novo dejanje. Novi ljudje, nove kretnje. To pomeni, da je vedno veliko zanimivega.«

»Vedno si želim doseči odličnost,« nadaljuje, »in pri tem projektu, ki je bil posnet za revijo New York Magazine, mi je bilo v pomoč, da sem svoje instinkte že izpopolnil pri zelo podobni seriji fotografij, ki sem jo posnel pred leti. Tematika revije je bila posvečena temu, da se ljudje na podzemni železnici več ne počutijo varne. Sam pa sem se želel posvetiti tudi idejam o osamljenosti, izoliranosti in o tem, kako se potniki vedejo v teh 'neprostorih', ki so razmeroma anonimni in po ničemer ne izstopajo.«

Natan je tako kot pri prvotnem projektu, ki je potekal med letoma 2014 in 2017, pri svojem delu uporabil ponavljajoči se motiv, pri čemer je fotografiral z nasprotnega perona, za razdelitev prizorov v triptih pa je uporabil stebre, ki so del arhitekture podzemne železnice. »Ta videz me je zanimal že dolgo časa, saj ko posnetek obrežem v panoramski pogled, ustvarim videz, ki kopira slog starega filmskega traku, hkrati pa posnema tudi religiozno navdahnjene triptihe iz srednjega veka.«

Natan se je s skrbnim iskanjem postaj podzemne železnice – in naključno se ponavljajočimi arhitekturnimi elementi – lahko dosledno držal tega sloga, vendar pa je tudi ta proces vključeval kar nekaj fotografskega dela. »Kompozicije so večdimenzionalne, saj sem moral vsakič, ko sem posnel fotografijo, razmišljati v treh formatih. To je polni format mojega fotoaparata Sony Alpha 1, obrezan v panoramski pogled, ki vključuje tri kvadrate. Za vsakega pa moraš vedeti, kaj se v njem dogaja.«

Projekt, ki ga je Natan posnel na 30 postajah podzemne železnice na Manhattnu, v Queensu, Bronxu in Brooklynu, je trajal teden dni, moral pa je poskrbeti, da je fotografiral v različnih pogojih ­– od zgodnjih jutranjih ur, ko se potniki vozijo na delo, do sredine noči – in pri tem je ustvaril na tisoče fotografij.

Med fotografiranjem na peronih »nisem ves čas stal na enem mestu,« pojasnjuje Natan, »saj stebri vsakih nekaj korakov ustvarjajo novo skupino okvirjev z drugačno razporeditvijo ljudi – in s tem različnimi razmerji znotraj triptiha. Pri fotografiranju moraš biti aktiven in pozoren, vendar pa se včasih v kader prikrade nekaj, česar sploh nisi opazil – najbolj neverjetne kretnje ljudi, ki jih opaziš šele pri urejanju.«

Čeprav je Natanov slog bolj pozoren, formalen in oddaljen, kot mnoge vrste ulične fotografije, je moral delati hitro in poskrbeti, da je ustvarjal ostre in podrobne fotografije, ki so omogočale večjo velikost tiskanja. Zato je seveda uporabil fotoaparat Sony Alpha 1. »Ker sem praktično isti projekt posnel s fotoaparatom DSLR, lahko zagotovim, da so moji brezzrcalni fotoaparati Sony zares odlični,« pravi. »Ker sem na postajah s šibko svetlobo fotografiral tako, da sem fotoaparat držal v roki, hkrati pa sem želel preprečiti, da bi bile fotografije zamegljene, sem se osredotočil na fotografiranje ljudi, ki so mirovali, vendar pa sem še vedno moral uporabljati hitrosti zaklopa od 1/80 s do 1/125 s, kar je pomenilo fotografiranje pri višjih ISO.«

Ker je fotoaparat Alpha 1 majhen in lahek, je primeren za mobilno ulično fotografiranje, Natan pa je lahko s pomočjo mrežnih črt v elektronskem iskalu fotoaparata zagotovil, da so bili pri fotografiranju stebri, ki ustvarjajo triptih, popolnoma navpični. »Nobene od teh fotografij nisem naknadno poravnal, temveč sem jih prav take ustvaril med fotografiranjem, kar je zame z etičnega vidika ključnega pomena. Tudi prikaz v elektronskem iskalu ustreza končni sliki. Tako lahko tudi pri šibki in umetni osvetlitvi, kot je ta v podzemni železnici, takoj veš, kakšna je osvetlitev.«

Na koncu pa smo Natana vprašali še, kako je pri tako velikem številu posnetih fotografij izbral tiste za objavo v reviji in na njegovi spletni strani. »Glavno načelo pri izbiri najboljših fotografij je, da v tebi resnično vzbudijo občutke. To so fotografije, ki pritegnejo tvojo pozornost. Očarajo te in sprožijo pogovore o temah, o katerih želiš govoriti.«